Zakaj me dvom vase ustavi ravno takrat, ko mi gre dobro?

Težave z zaupanjem vase praviloma ne pomenijo, da človek nima sposobnosti ali znanja, temveč da je njegov notranji občutek lastne vrednosti oslabljen. Najpogosteje nastanejo kot posledica izkušenj, v katerih so bile napake kaznovane, uspeh pa pogojen. Gre za psihološki vzorec, ki se oblikuje postopno in se lahko ohranja tudi takrat, ko zunanji razlogi zanj ne obstajajo več.

Zakaj sploh razvijemo nezaupanje vase?

Zaupanje vase se ne rodi z nami, temveč se oblikuje v odnosu z okoljem. Razvojna psihologija že dolgo opozarja, da otroci občutek lastne vrednosti gradijo predvsem skozi odzive odraslih. Če so ti odzivi pogosto kritični, nepredvidljivi ali vezani izključno na uspeh, otrok postopno ponotranji prepričanje, da je sprejet le pod določenimi pogoji.

V odraslosti se ta vzorec pogosto nadaljuje v bolj prikriti obliki. Oseba lahko deluje kompetentno, celo uspešno, a jo spremlja notranji dvom. Tipični sprožilci so:

• ponavljajoča se kritika brez jasnih meril,
• primerjanje z drugimi,
• okolje, kjer napake niso dovoljene,
• izkušnje zavrnitve ali razvrednotenja.

Pomembno je poudariti, da nezaupanje vase ni značajska lastnost, temveč naučen odziv. To pomeni, da se lahko tudi spremeni.

Kdaj se težave z zaupanjem vase najbolj izrazito pokažejo?

Najbolj se okrepijo v situacijah, kjer je prisotna presoja drugih ali tveganje napake. To so na primer javni nastopi, pomembne odločitve v službi, partnerski konflikti ali življenjske spremembe. V takih trenutkih se pogosto pojavi notranji dialog, ki spodkopava lastno delovanje: strah pred neuspehom, pretirano preverjanje, odlašanje.

V praksi to pomeni, da se nekdo ne prijavi na razpis, čeprav izpolnjuje pogoje, ali pa v odnosih nenehno dvomi, ali je dovolj dober. Te reakcije niso znak pomanjkanja znanja, temveč povečane notranje ogroženosti.

Ali drži, da imajo težave z zaupanjem vase predvsem “šibki” ljudje?

Ne, to je eden najpogostejših mitov. Raziskave kažejo, da so ljudje z nizkim zaupanjem vase pogosto zelo odgovorni, vestni in samokritični. Te lastnosti so lahko prednost, dokler niso usmerjene izključno proti sebi.

Zaupanje vase ne pomeni odsotnosti dvoma, temveč sposobnost delovanja kljub dvomu. Ljudje, ki delujejo samozavestno, niso nujno brez strahov, temveč imajo do napak manj kaznovalen odnos. Razlika je v tem, ali napako razumemo kot dokaz lastne nevrednosti ali kot del učenja.

Kaj če imam občutek, da se trudim, a se zaupanje vase ne izboljša?

Veliko ljudi poskuša nezaupanje vase odpraviti z motivacijskimi tehnikami ali pozitivnimi afirmacijami. Takšni pristopi lahko kratkoročno pomagajo, a pogosto ne dosežejo globljega vzroka. Če je notranji kritični glas močan in dolgotrajen, zgolj spodbude ne zadoščajo.

V takih primerih se kot učinkovitejši izkažejo pristopi, ki se ne osredotočajo na “dvig samozavesti”, temveč na razumevanje izvora samokritike. Ključno vprašanje ni, kako biti bolj samozavesten, temveč zakaj je odnos do sebe postal tako strog. Pri tem lahko pomaga strukturiran pogovor, v katerem oseba prepozna, od kod prihajajo njena merila in komu so bila prvotno namenjena.

Kaj o tem pravi stroka?

Ameriška psihologinja Kristin Neff, profesorica na Univerzi v Teksasu, v svojih raziskavah opozarja, da stabilnejšo psihološko osnovo kot visoka samozavest predstavlja samosočutje. Po njenih ugotovitvah ljudje, ki znajo do sebe pristopiti razumevajoče tudi ob napakah, dolgoročno kažejo manj anksioznosti in večjo odpornost na stres.

Podobno ugotavljajo tudi slovenske institucije. Po podatkih Nacionalni inštitut za javno zdravje so dolgotrajni občutki manjvrednosti in notranjega pritiska pomemben dejavnik tveganja za razvoj anksioznih in depresivnih motenj, zlasti pri delovno aktivnih odraslih. Strokovnjaki poudarjajo, da težave z zaupanjem vase niso stvar pomanjkanja volje, temveč dolgotrajnega psihološkega pritiska.

Kako se to kaže v slovenskem in evropskem okolju?

V slovenskem prostoru je še vedno močno prisoten kulturni vzorec skromnosti in samokritičnosti. Javna pohvala sebi ali izražanje samozaupanja je pogosto razumljeno kot domišljavost. Posledično veliko ljudi svoje sposobnosti podcenjuje ali jih izraža z zadržkom.

V delovnih okoljih se to kaže kot tiho prevzemanje dodatnih obremenitev in redko izražanje nestrinjanja. V osebnih odnosih pa kot prilagajanje in zanemarjanje lastnih potreb. Evropske primerjalne raziskave kažejo, da so ti vzorci pogostejši v okoljih, kjer je socialna varnost tesno povezana z delovno uspešnostjo.

Težave z zaupanjem vase so pogoste in razumljive, zlasti v okoljih, kjer so napake hitro opažene, uspehi pa samoumevni. Ključno spoznanje je, da dvom vase ni dokaz nesposobnosti, temveč signal, da je notranji odnos postal prestrog. Razumevanje tega vzorca je prvi korak k bolj realnemu in stabilnemu občutku lastne vrednosti.

Pripravil: J.P.

Vir: NIJZ, APA, British Psychological Society, European Mental Health Observatory, Harvard Health Publishing, Psychology Today