Žalostna zgodba s Ptujske Gore: Janez po vodo hodi na pokopališče
Na obrobju Ptujske Gore, v majhni, dotrajani hiški, živi 56-letni Janez Taciga. Po zlomu noge komaj hodi, a vsak dan z berglami odkoraka do pokopališča – po pitno vodo. Njegova zgodba je pretresla sestre in vse, ki verjamejo, da človek ne bi smel živeti brez osnovnega dostojanstva.
“Goske so krive,” pravi s grenko šalo
Janez Taciga je konec septembra doživel nesrečo, ki bi jo lahko plačal z življenjem. “Nesel sem pujsu hrano, pa mi je spodrsnilo. Zlomil sem si nogo – dvakrat. Goske so krive,” pove z rahlim nasmehom, ki ne skrije bolečine. Dva dni je z zlomljeno nogo ležal doma, potem pa se je le, na prigovarjanje sestre, odpravil v bolnišnico.
Ko ga je po odpustu sestra pripeljala nazaj, je spoznala resnico: brat živi v razpadajoči hiški brez pitne vode, brez ogrevanja in skoraj brez upanja. “Ko sem videla, v kakšnih razmerah je, sem obstala. Streha se seseda, v hiši smrdi po vlagi. To ni dom, to je ruševina,” pove Darja.
Sestre, ki niso obupale
Tri sestre – Romana, Darja in Slavica – so se odločile, da ne bodo več čakale. Vzele so metle, rokavice in vreče ter se lotile čiščenja brata Janeza. “Ko smo vlekle stare stvari ven, se je spominjal otroštva – kako so bili včasih skupaj, pa čeprav niso imeli skoraj nič. Alkohol je razdrl našo družino, a še vedno smo družina,” pove Slavica tiho.
Voda s pokopališča, elektrika z iskrico
Voda v hišo nikoli ni prišla. Janez si jo danes nosi v plastenkah s pokopališča. “Tam je vsaj čista,” pravi. Pred nekaj tedni je v električni omarici celo zagorelo, a se je ogenj po sreči ustavil. “Še malo, pa bi ostal brez vsega,” doda sestra Romana.
Upanje, da ne bo prepozno
“Želimo si samo, da bi brat končno imel pitno vodo in streho, ki ga ne bo pokopala,” pravijo sestre. Njihove besede zvenijo kot tih klic na pomoč – ne le za Janeza, temveč za vse, ki živijo pozabljeni, tik ob cesti, po kateri drvimo mimo.
Pripravil: I.M.
Vir: Svet24
