20-krat je zaklical “mami”, a ona ni dvignila pogleda. To se je dogajalo na otroškem igrišču, mimoidoči zgroženi

“Mami, mami, mami …” je mali deček ponavljal znova in znova. Njegov glas se je izgubljal med tišino igrišča in zvokom tipkanja po zaslonu.

Ta prizor, ki ga je s fotografijo in kratkim zapisom na družbenem omrežju delil uporabnik, ni nič nenavadnega. A ravno zato je toliko bolj pretresljiv. Pod sliko matere, zatopljene v svoj telefon, in ob njej stoječega otroka, ki si želi le njene pozornosti, se skriva vprašanje, ki zadeva mnoge starše: Koliko resnično smo prisotni v življenju svojih otrok?

Digitalna prisotnost – fizična odsotnost

V času, ko se vsak trenutek zdi idealen za fotografijo, objavo ali hiter pregled novic, prevečkrat pozabljamo, kaj se dogaja tik pred našimi očmi. Telefoni nam ponujajo svet informacij, a hkrati jemljejo tisto najbolj osnovno, neposreden stik. Medtem ko odgovarjamo na elektronsko pošto, beremo objave in skrolamo po zaslonih, otroci čakajo. In sčasoma se naučijo, da včasih ne bodo slišani.

Omenili so, da je otrok mamo poklical vsaj 20-krat. Brez odgovora. Sam. Nepovezan. Neuslišan.

Ni napad, je opomnik

Ne gre za obsojanje matere s fotografije. Vsak starš pozna utrujenost, stres, občutek preobremenjenosti. Starševstvo je zahtevno in pogosto neusmiljeno do energije, ki jo lahko ponudimo. A to ne pomeni, da naj se sprijaznimo s tem, da je otrok vsakodnevno potisnjen na stran zaradi zaslona.

Prav tako ni poanta v tem, kdo je boljši starš, mama ali oče. Gre za širšo družbeno navado, ki se tiho in vztrajno zasidra v vsakdan. Ko smo z otrokom, a nismo zares tam.

Tako se lahko kapilarne vlage v vašem domu znebite naravno in trajno

Morda ste že zaznali, da se v vašem domu pojavljajo temne lise na stenah, odpada omet ali pa vas spremlja neprijeten vonj po vlagi. Te težave so pogosto napačno pripisane slabemu prezračevanju al

“Otrok pa raste…”

To je tisti stavek v zaključku objave, ki zbode. Otrok raste. Ne čaka. Vsak zamujen trenutek je izgubljena priložnost. Otroci ne bodo vedno prosili za pozornost. V nekem trenutku bodo prenehali.

Morda se bo nam zdelo, da ničesar ne zamujamo, a oni si bodo zapomnili, kdo jih je poslušal in kdo je bil ves čas “zaposlen”.

Kako biti bolj prisoten?

• Pustimo telefon: Na igrišču, pri mizi, v parku, poskusimo zdržati 20, 30 minut brez zaslona.
• Odgovorimo: Tudi če ne moremo takoj odigrati igre, lahko otroku odgovorimo z očesnim stikom, nasmehom, kratkim stavkom.
• Določimo čas za naprave: In to jasno povejmo tudi otroku. Tako bo vedel, da obstaja čas za delo in čas zanj.
• Spomnimo se: to mine – Igra na igrišču, vprašanja, risbice … vse to bo nekoč spomin. In od nas je odvisno, ali bo lep.

Morda en stavek spremeni pogled

Objava je na družbenih omrežjih naletela na burne odzive, od podpore do očitkov o pretiranem moraliziranju. A ne glede na to, kaj si mislimo o sami objavi, fotografiji ali mami na sliki. Pomembno vprašanje ostaja: smo res tam, kadar otroci to potrebujejo?

Morda je ta objava opomin. Ne le za mame, tudi za očete. Za vse nas. Ker, kot je zapisal avtor: “Otrok pa raste.”

Napisal: K. J.

Vi: X – Travel Bine, Freepik