3.500 € neto plače, pa vseeno nihče noče voziti avtobusov?
Ko beseda nanese na pomanjkanje delovne sile v Evropi, večina najprej pomisli na gradbeništvo, gostinstvo ali zdravstveno nego. Toda trenutno ena največjih kriz poteka na področju javnega prevoza – Nemčiji obupno primanjkuje voznikov avtobusov. Kljub temu, da nekateri prevozniki ponujajo mesečne neto plače v višini 3.500 evrov, se domačih delavcev preprosto ne da več prepričati, naj sedejo za volan.
Zakaj? Ali se je delo voznika v Nemčiji resnično tako poslabšalo, da niti visoka plača ni več dovolj?
Delo, ki je včasih veljalo za varno, danes postaja breme
Nekaj desetletij nazaj je bil poklic voznika avtobusa spoštovan in iskan – stabilna zaposlitev, solidna plača in možnost rednega delovnega časa so privabljali številne kandidate. A časi so se spremenili. Dolge izmene, vse več birokracije, nenehni pritiski glede časovnih razporedov in pogosto slabe razmere na cestah so marsikaterega voznika privedli do roba.
Stefan Lyding, ki vodi avtoprevozniško podjetje v Würzburgu, je eden tistih, ki so morali drastično dvigniti plače, da bi sploh še lahko nadaljevali s poslovanjem. “Pri nas vozniki s plačo in dodatki dosežejo 3.500 evrov neto. Plačujemo nad standardom, a to še vedno ne zadostuje,” priznava. Domačih kandidatov preprosto ni več – kdo bi si želel poklica, ki zahteva nenehno zbranost, veliko odgovornost in redno delo ob vikendih ter praznikih?
Vozniško dovoljenje – strošek, ki marsikoga odvrne
Druga velika ovira je cena vozniškega dovoljenja. Medtem ko so se v preteklosti številni vozniki usposabljali v sklopu Bundeswehra (nemške vojske), je danes ta možnost praktično izginila. Tisti, ki bi radi na novo vstopili v branžo, morajo sami financirati izpit za vožnjo avtobusa – in ta stane okoli 14.000 evrov.
Kdo si lahko privošči tak strošek, če že zdaj marsikdo v Nemčiji živi od meseca do meseca? Alternativa bi lahko bila priznanje tujih vozniških dovoljenj, a Nemčija je tu ena izmed najbolj rigidnih držav. Lyding pravi, da ima v podjetju ljudi, ki že desetletja vozijo avtobuse v tujini, vendar se v Nemčiji njihovo dovoljenje ne šteje za veljavno. “Mi si sami postavljamo ovire, čeprav bi se z nekaj administrativnimi prilagoditvami težava lahko hitro rešila,” pravi Lyding.
Tuja delovna sila – edina rešitev?
Ker domačih kandidatov ni, so se številna podjetja obrnila na tujino. Indija, Pakistan, vzhodna Evropa – to so regije, od koder prihajajo novi vozniki avtobusov v Nemčijo. Njihove kvalifikacije pogosto ustrezajo, vendar se podjetja soočajo z jezikovno oviro.
“Indijci imajo dovoljenja in znanje, a pogosto ne govorijo dovolj dobro nemško,” pojasnjuje Lyding, ki je zato v podjetju zaposlil učitelja nemščine, ki preko spletnih tečajev pomaga novim voznikom pri učenju jezika.
A tu se težave ne končajo – delodajalci morajo novim delavcem zagotoviti prenočišče, urediti vse potrebne dokumente in jim včasih celo omogočiti osebni avtomobil, da lahko sploh pridejo do službe. To dviguje stroške, posledično pa tudi cene prevozov, kar na koncu plačajo potrošniki.
Bo javni prevoz v Nemčiji postal luksuz?
Ker se število voznikov zmanjšuje, marsikje v Nemčiji že zdaj redčijo avtobusne linije. Manj avtobusov pomeni slabšo dostopnost javnega prevoza, še posebej za starejše in tiste, ki nimajo lastnega avtomobila. Se bo torej zgodilo, da bo avtobusni prevoz čez nekaj let postal privilegij namesto osnovna storitev?
Nemčija se bo morala v prihodnjih letih odločiti – ali bo reformirala sistem pridobivanja vozniških dovoljenj in priznanja tujih kvalifikacij, ali pa bo tveganje, da bo javni prevoz postal vse bolj nezanesljiv, vedno večje.
Dokler se to ne zgodi, pa bodo prevozniki še naprej ponujali visoke plače, dodatne ugodnosti in delovne pogoje, ki pa očitno kljub vsemu ne zadoščajo, da bi zapolnili vse prazne sedeže za volanom.
Pripravil: E. K. Vir: Zurnal24, Freepik
