Aleksandra Repića razburilo financiranje spremembe spola preko zdravstva: »Ko pa gre za Jako in podobne otroke, pa naj narod pošilja SMS-e«
Aleksander Repić je v objavljenem posnetku odprl eno najbolj občutljivih vprašanj slovenskega zdravstva: zakaj morajo družine hudo bolnih otrok pogosto zbirati denar z donacijami, medtem ko zdravstveni sistem krije tudi druge drage postopke? Njegove besede so ostre, neposredne in so hitro sprožile razpravo o prioritetah javne zdravstvene blagajne.
Posnetek, ki je odprl bolečo razpravo
Aleksander Repić je v objavljenem posnetku spregovoril o temi, ki že dolgo deli javnost in odpira neprijetna vprašanja o tem, kako slovenski zdravstveni sistem razporeja denar. V ospredje je postavil primerjavo med financiranjem postopkov za spremembo spola in primeri otrok s kroničnimi oziroma redkimi boleznimi, za katere družine pogosto zbirajo denar prek SMS-donacij in dobrodelnih akcij. »To je nekaj, kar jaz ne razumem in s čemer se ne morem sprijazniti,« je dejal Repić. Njegove besede so bile ostre, brez olepševanja in za mnoge tudi provokativne, a v jedru odpirajo vprašanje, ki ga del javnosti postavlja že dlje časa: zakaj se za nekatere zdravstvene postopke najde sistemska rešitev, medtem ko morajo starši hudo bolnih otrok pomoč iskati pri ljudeh?
Ko se zdravstvo sreča z občutkom krivice
Pri tako občutljivi temi je pomembno ločiti med posamezniki in sistemom. Repićev nastop v posnetku ni odprl le vprašanja ene skupine ljudi, temveč širše vprašanje prioritet v javnem zdravstvu. Ljudje se namreč najmočneje odzovejo takrat, ko vidijo bolnega otroka, starše v stiski in pozive k donacijam, ob tem pa imajo občutek, da sistem za druge postopke vendarle najde pot. Prav tu nastane občutek krivice. Ne zato, ker bi javnost nujno želela komu kaj odvzeti, ampak zato, ker se sprašuje, zakaj mora otrokovo zdravljenje pogosto postati dobrodelni projekt.
Vprašanje, ki ga država ne more več preslišati
Zdravstveni sistem temelji na solidarnosti, toda solidarnost mora ljudem delovati pravično. Če družine hudo bolnih otrok zbirajo denar z SMS-sporočili, potem mora država jasno pojasniti, zakaj nekatera zdravljenja krije, druga pa zavrne, omeji ali preloži na ramena javnosti. Repićev posnetek je zato več kot le ostra izjava. Je odraz širše jeze, nemoči in nezaupanja v sistem, ki bi moral najprej zaščititi najbolj ranljive.
Bolečina, ki ostane tudi po ogledu posnetka
Ne glede na to, ali se kdo z Repićevimi besedami strinja ali ne, vprašanje ostaja. Dokler bodo starši bolnih otrok zbirali denar prek dobrodelnih akcij, bo javnost znova in znova spraševala isto: ali slovensko zdravstvo res pomaga najprej tistim, ki pomoč najbolj nujno potrebujejo?
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
