
Kaj vse razkriva knjiga Anite Ogulin? Zgodbe, ob katerih ti ne bo ostalo vseeno
Knjiga Anite Ogulin, kaj razkriva? Ko Nika iz Inštituta 8. marec vzame v roke knjigo Anite Ogulin in Vasje Jagra, to ni samo branje. To je dejanje. Je opomin. Je klic k odgovornosti. In nenazadnje, je klic k boju. K boju, ki se v Sloveniji bije že desetletja: boj proti revščini, proti sistemskim krivicam in za dostojanstvo vsakega otroka.
Knjiga Anite Ogulin, ki jo nosiš s seboj
»Njeno in Vasjino knjigo sem od prvega dne, ko se je pojavila na knjižnih policah, nosila s sabo v torbi. Oklepala sem se je, ker sem si želela, da bi mi ponudila odgovore kam naj gremo, česa naj se oprimemo in kako naj delujemo,« je zapisala Nika.
In v resnici knjiga Anite Ogulin in Vasje Jagra ponuja prav to: odgovore. Ne lahkih, ne vedno prijetnih, a resničnih. Anita Ogulin v knjigi zelo jasno zapiše, kaj vidi kot enega ključnih problemov sodobne Slovenije:
»S to knjigo želim predstaviti svoj pogled na to, kar dojemam kot slovenski razvojni polom oziroma temno plat slovenskega brezglavega hitenja v neoliberalni kapitalizem.«
Te besede zarežejo. Ker niso zgolj ocena, so spomin. So ogledalo družbi, ki je marsikje pozabila na tiste, ki so ostali na robu. Otroke, starše, družine, ki kljub delu, trudom in žrtvam komaj preživijo.

Revščina, ki jo vidiš v šoli
Anita Ogulin je vse življenje posvetila tistim, ki jim družba prevečkrat obrne hrbet. In njeno delo ni ostalo pri lepih besedah. Ko je sodelovala z ekipo Inštituta 8. marec, jim je vedno znova razlagala nekaj preprostega, a pogosto spregledanega:
Revščina se najprej pokaže v šoli.
Otroci, ki nimajo za učbenike, za kosilo, za izlete. Starši, ki delajo, pa si kljub temu ne morejo privoščiti dodatnih stroškov šolanja. Mladi, ki obupajo, še preden zares začnejo, ker sistem postavlja ovire, namesto da bi ponujal mostove.
Skupaj so tako sanjali o drugačni šoli:
- o brezplačnih učnih gradivih za vse otroke,
- financiranju šolskih izletov,
- o subvencijah za dijaške in študentske domove,
- o pomoči za mame samohranilke.
Sanje, ki niso utopija, ampak stvar osnovne družbene pravičnosti.
Sistemske spremembe – kaj razkira knjiga Anite Ogulin
Anita Ogulin je razumela nekaj, kar marsikdo še vedno ignorira: revščine ne moremo reševati s paketki hrane in dobrodelnimi koncerti. Ti so le obliž na rano. Prava rešitev je sistemska.
Kot je zapisala:
»Moj življenjski cilj je bil, da bi izkoreninila revščino in sistemske krivice. Nisem prišla tako daleč, vendar niti za hip nisem odnehala. Niti za sekundo. Kadar nisem stopala sama od sebe, so me premikali drugi.«

In ravno zato se tudi danes ta boj nadaljuje. Ekipa Inštituta 8. marec, mnoge nevladne organizacije, posamezniki vsi vedo, da je bistvo v spremembi sistema. V zakonodaji. V politikah, ki ne delajo razlik med otroki bogatih in otrok delavcev.
Proti avtoritarizmu in za socialno državo
Nika v svojem zapisu jasno pove še eno pomembno misel:
“Bitka proti avtoritarcem, kot je Janez Janša, nas ne sme ustaviti pri širjenju socialne države. Ravno nasprotno – to je njen temelj in pogoj za ohranjanje demokracije.”
Sporočilo je jasno: politične spremembe so pomembne, a niso dovolj. Če želimo demokracijo, ki je več kot le volilni listič, potem moramo graditi socialno varno državo. Državo, kjer ima vsak otrok enake možnosti. Kjer nihče ne ostane lačen. Kjer izobrazba ni privilegij.
Anita je svetilnik
Anita Ogulin je v vseh teh letih postala mnogo več kot socialna delavka. Postala je simbol. Svetilnik, ki je v najtemnejših trenutkih kazal pot naprej. Kot je zapisala Nika: “Bila je naš svetilnik. Naš kompas.“

Njena knjiga ni zgolj pričevanje o delu in boju. Je opomin družbi, kaj so prave prioritete. Je tudi sporočilo, da nihče ne sme obupati.
In prav zaradi Anitinega zgleda tudi mlajše generacije nadaljujejo njen boj: za brezplačno osnovno šolo, za dostojno življenje vseh, za socialno državo, za sistem, v katerem štejejo ljudje, ne številke.

Fajtamo dalje
»Fajtamo dalje, Anita,« je zaključila Nika. In v teh treh besedah je vsa srčika tega boja: ne gre za en dan, za en zakon ali eno zmagano kampanjo. Gre za vsakodnevni boj, ki se ga ne sme utruditi. Ki se ga vodi za vse tiste, ki sami nimajo moči, da bi ga vodili.
Napisal: K. J.
Vir: Facebook – Inštitut 8 marec