Bil je minister in Golobov član, danes brutalno iskren: “Zakaj je nujno potrebno spremeniti smer!”
Ob nastopu 13. vlade Republike Slovenije je zasedel položaj kohezijskega ministra, ki ga je moral zaradi verbalnih napadov na komenskega župana zapustiti.
LJUBLJANA – »Čas je, da Slovenija ponovno postane ambiciozna razvojna država, ne samo država prerazdeljevanja.« S tem stavkom politik, predvsem pa podjetnik Marko Bandelli, postavi okvir razprave, ki je v zadnjih letih pogosto potisnjena v ozadje. Ne zanika pomena socialne politike, ravno nasprotno, priznava, da je dvigovanje plač v javnem sektorju, širjenje transferjev, krepitev socialnih storitev ter razprave o pokojninah in dolgotrajni oskrbi mnogim prineslo občutek stabilnosti in pravičnosti. A hkrati opozarja, da se je v Sloveniji utrdilo prepričanje, da je socialna politika skoraj edina resna politična agenda, medtem ko se gospodarska, razvojna in tržna politika obravnavajo kot drugotne ali celo kot nekaj, kar se bo zgodilo samo od sebe. Po njegovem je prav to največja napaka: socialna država brez močne gospodarske osnove ne more preživeti, saj brez rasti in produktivnosti prej ali slej zmanjka denarja tudi za najbolj plemenite cilje.
Gospodarska rast
Jedro opozorila je preprosto, a neprijetno. Če se država ukvarja predvsem s prerazdeljevanjem obstoječega, se “kolač” ne povečuje. Bandelli izpostavlja, da je gospodarska rast prenizka in da Slovenija po dinamiki vse bolj zaostaja za državami, ki so sposobne ustvarjati večjo dodano vrednost. V takem scenariju socialni sistem navzven lahko še nekaj časa deluje, vendar v ozadju počasi razjeda temelje, iz katerih se financira: podjetniško aktivnost, investicije, inovacije in davčno osnovo. Ko se rast ustavi ali obstane pri nizkih stopnjah, se začne kopičiti pritisk na proračun, na javne storitve in na kakovost življenja, pri čemer posledice niso abstraktne, temveč zelo konkretne: manj sredstev za šole, zdravstvo, oskrbo, infrastrukturo in tudi za varnost države.
Demografija
Drugi, še težji udarec, ki ga avtor postavi v ospredje, je demografija. Slovenija se hitro stara, delež delovno aktivnih se zmanjšuje, delež starejših narašča. To ni politična teza, temveč trend, ki ga ni mogoče “odglasovati” ali prestaviti. Ko je manj ljudi, ki ustvarjajo vrednost in plačujejo prispevke, ter več ljudi, ki upravičeno potrebujejo zdravstvene in socialne storitve, postane sistem vzdržen le, če se produktivnost na zaposlenega povečuje. Avtor zato poudarja, da je edina realna pot ohranitve ravni pokojnin, zdravstva in socialne države v višji dodani vrednosti, ki jo ustvari gospodarstvo. Če tega ni, ostanejo tri možnosti, vse politično in socialno eksplozivne: višji davki in prispevki, zniževanje pravic ali zadolževanje. In prav v tej točki je njegova diagnoza najbolj ostra: če se teh vprašanj ne lotimo pravočasno, bomo prisiljeni v reze, ki bodo veliko hujši od tega, kar si danes sploh predstavljamo.
Konkurenčnost
Poseben poudarek nameni tudi konkurenčnosti. V besedilu opozarja, da se stroški dela povečujejo hitreje, kot raste produktivnost, kar podjetja postavlja pod pritisk. Ko podjetja izgubljajo konkurenčnost, pade izvozna moč in začne usihati sposobnost ustvarjanja višjih plač in s tem višjih davčnih prilivov. V takih razmerah socialna politika, ki se opira na stalno rast prihodkov, postane obljuba brez realnega pokritja. Po avtorjevem razumevanju je prav tu srčika nerazumevanja: socialna država ne temelji na dobri volji politike, temveč na gospodarski sposobnosti države, da vzdrži svoje obveznosti. Če podjetja ne uspejo ustvarjati več, tudi država ne more razdeljevati več, ne da bi s tem povečala obremenitve ali dolg.
Javne finance
Na koncu opozori še na javne finance. Primanjkljaj in dolg sta po njegovem dovolj velika, da ob morebitni podražitvi zadolževanja ali novem šoku država ne bo imela dovolj prostora za odziv. Tudi tu vztraja pri istem sklepu: trajnostni izhod ni v tem, da se nenehno išče nove oblike prerazdelitve, temveč v tem, da se z rastjo in višjo produktivnostjo poveča davčna osnova, kar prinese več prihodkov brez avtomatičnega zviševanja davčnih stopenj. V takem okviru postanejo njegove rešitve logične: razbremenitev dela in investicij, hitrejši investicijski postopki, manj birokracije, več vlaganj v raziskave, razvoj in digitalizacijo, boljša povezava znanosti in gospodarstva, energetsko konkurenčno okolje ter boljša infrastruktura in aktivnejša internacionalizacija. Ne predstavlja jih kot ideološke parole, ampak kot nujne pogoje, da socialni sistem sploh lahko ostane to, kar želi biti.
Najbolj pomenljivo pri vsem skupaj pa je politično ozadje avtorja. Kritika ni zapisana iz udobja opozicije ali iz pozicije nekoga, ki nikoli ni nosil odgovornosti. Do smeri vlade je tako kritičen Marko Bandelli, politik, ki je bil po pripojitvi Stranke Alenke Bratušek nekaj časa del vladne stranke Gibanje Svoboda, nato pa iz nje izstopil. S tem dobi njegovo opozorilo dodatno težo: gre za glas iz političnega prostora, ki je bil vsaj deloma soudeležen pri aktualnih razmerjih moči, zato njegovo sporočilo deluje manj kot navadno politično obračunavanje in bolj kot resen alarm o tem, kam lahko državo pripelje neravnovesje med socialnimi obljubami in gospodarskimi temelji.
Marko Bandelli je slovenski podjetnik in politik, rojen 19. novembra 1967 v Trstu. Je primorski podjetnik in politik, med letoma 2014 in 2018 je bil župan Občine Komen. Ob nastopu 13. vlade Republike Slovenije je zasedel položaj kohezijskega ministra, ki ga je moral zaradi verbalnih napadov na komenskega župana zapustiti. Do leta 2022 je bil poslanec v Državnem zboru Republike Slovenije iz vrst Stranke Alenke Bratušek. Nekaj mesecev po pripojitvi stranke h Gibanju Svoboda je Bandelli iz njega izstopil in se včlanil v stranko DeSUS.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem Facebook
