“Bil je še pri zavesti… potem se ni več oglasil. Vedel sem, da je konec.” – Pretresljiva izpoved dispečerja
V Sloveniji se že desetletja pogovarjamo o potrebi po boljši organizaciji nujne medicinske pomoči (NMP), a realnost ostaja daleč od idealne. Težave s helikoptersko nujno medicinsko pomočjo (HNMP) niso novost, a vsak nov primer, ko sistem zataji, spet odpre stara vprašanja. Zakaj nimamo nočnih poletov? Zakaj helikopterji niso enakomerno porazdeljeni? In zakaj se Slovenija na tem področju zdi skoraj desetletje za evropskimi standardi?
Helikopterska nujna medicinska pomoč: privilegij ali osnovna potreba?
V državah, ki se ponašajo z učinkovitimi sistemi nujne medicinske pomoči, je helikopterska asistenca samoumeven del reševalne verige. V Avstriji, na primer, helikopterji letijo 24 ur na dan, pri čemer imajo povprečen čas vzleta manj kot sedem minut. Že preprost vpogled v slovensko realnost razkrije, da pri nas situacija ni niti približno takšna.
HNMP v Sloveniji trenutno deluje samo v dnevnem času. To pomeni, da so bolniki, ki potrebujejo hitro oskrbo ponoči, v veliki meri prepuščeni kopenskim reševalnim enotam, ki pogosto potrebujejo pol ure ali več, da pridejo na kraj nesreče. Pri srčnem zastoju ali hudi notranji krvavitvi lahko že desetminutna zamuda pomeni razliko med ŽIVLJENJEM IN SMRTJO.
Po podatkih 24ur.com so leta 2023 helikopterske ekipe v Sloveniji opravile približno 600 posredovanj, a kar 20 % vseh nujnih primerov je ostalo brez ustrezne oskrbe, ker je bil nočni polet nemogoč.
Zakaj Slovenija še vedno nima namenskih helikopterjev?
Ena izmed ključnih pomanjkljivosti slovenskega sistema je dejstvo, da nima lastnih, izključno medicinskih helikopterjev. Trenutno helikopterske prevoze izvajata Slovenska vojska in Policija, a ti helikopterji niso primarno namenjeni zdravstvenim intervencijam. Posledica? Dodatni birokratski postopki, potreba po odobritvah, zamude pri vzletu.
Vlada je sicer v letu 2024 napovedala nakup dveh novih namenskih helikopterjev, vrednih skupno 37,5 milijona evrov, a vprašanje ostaja – bo to res rešilo problem? Glede na geografsko razgibanost Slovenije in potrebe po pokritju celotnega ozemlja bi strokovnjaki potrebovali vsaj štiri do pet stalno delujočih baz.
Zapletena aktivacija – nepotrebna birokracija ali varnostni ukrep?
Aktivacija HNMP bi morala biti hitra in avtomatizirana, a v Sloveniji je sistem neverjetno okoren. Po trenutno veljavnem protokolu mora zdravstveni dispečer najprej prepoznati potrebo po helikopterskem posredovanju, nato aktivirati zdravnika HNMP, ki preko telefonskega klica preveri razpoložljivost helikopterja. Ko zdravnik potrdi potrebo, je treba dobiti dovoljenje Operativnega centra Slovenske vojske (OC SV), ki šele nato posadki helikopterja izda ukaz za vzlet.
Vse to pomeni, da lahko od prvotnega klica do dejanskega vzleta mine tudi 15 minut ali več, medtem ko je v naprednejših sistemih, kot je nemški DRF Luftrettung, helikopter v zraku v manj kot petih minutah!
Osebna izpoved dispečerja: Ko sistem zataji, je prepozno
Prav posebej pretresljiv je primer, ki ga je opisal zdravstveni dispečer Domen Kleva. Sprejel je klic s Kočevskega – pacient, pripadnik Slovenske vojske, je imel hude težave z dihanjem, svojci pa so klicali v njegovem imenu. NMP Kočevje je potreboval skoraj 18 minut, helikopterska pomoč pa ni bila mogoča, saj HNMP v Sloveniji ne deluje ponoči.
Kljub vztrajnim klicem in obvodom protokola, ko je dispečer osebno kontaktiral Operativni center Slovenske vojske, je bil odgovor jasen – nočni let ni mogoč. Po desetih minutah pacient ni več odgovarjal na klice, ob prihodu reševalcev je bilo prepozno. Ta primer jasno kaže, kako lahko tog sistem in pomanjkanje fleksibilnosti neposredno vplivata na ŽIVLJENJA ljudi.
Aktivacija helikopterja s strani zdravstvenega dispečerja poteka tako, da sprejemni (ali oddajno-nadzorni) zdravstveni dispečer prepozna potrebo po aktivaciji HNMP (sočasno se izvede aktivacija nujnega reševalnega vozila), oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer aktivira zdravnika… pic.twitter.com/gRkCehUvbu
— Žan Jankovič (@jankuc96) February 6, 2025
Tako se glasi izpoved:
Piše Domen Kleva – Slovenski namenski reševalni helikopter (FB javna skupina). Vir: X
Pred časom sem, kot zdravstveni dispečer, sprejel klic s Kočevskega. Bilo je ponoči, okoli 22. ure. Razlog: težko dihanje. Klicali so svojci, ki niso bili na kraju. Takoj po prejemu klica je bila izvedena aktivacija Nujne medicinske pomoči (NMP) Kočevje, ki do kraja (skupaj z aktivacijo) potrebuje okoli 18 minut (nujna vožnja ne predstavlja bistvene prednosti v nočnem času na ovinkasti na lokalni cesti).
Medtem ko je kolega (oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer) izvedel aktivacijo ekipe NMP, sem poklical pacienta, sicer pripadnika SV, ki je resnično težko dihal. Posumil sem na pljučni edem, življenjsko ogrožajoče stanje. S pacientom sem bil stalno na vezi, mu dal napotke naj ne govori, kako naj se namesti, povedal da bom ostal na vezi do prihoda reševalcev, da ga bom vsake toliko časa kaj vprašal, da spremljam njegovo zavest, ter da naj se pod nobenim pogojem ne uleže.
V vmesnem času sem z drugega telefona, mimo protokolov, ki veljajo za aktivacijo HNMP, kontaktiral Operativni center Slovenske vojske… tako poteka aktivacija HNMP, povedal da imamo nujni primer, da gre za pripadnika SV (njihovega človeka) in če obstaja kakršna koli možnost, da se dvigne helikopter, saj bo ekipa NMP Kočevje do Ljubljane potrebovala dobro uro vožnje? Odgovor (sicer prijazen) je bil, da te možnosti NI! Let v nočnem času, izven časa delovanja enote HNMP NI mogoč, čas delovanja pa je ‘v svetlem delu dneva’. Ljudje ponoči nimajo urgentnih zdravstvenih stanj!
Po okoli 10 minutah se mi gospod neha odzivati na klice. V moji glavi se porajajo vprašanja… je izgubil zavest ali zgolj odložil telefon in me ne sliši? Prekinem linijo, v kolikor je pri zavesti tvegam da ga ne bom več dobil saj lahko ostane njegov telefon zaseden… pa vendar obstaja možnost, da je zgolj odložil telefon in ne sliši mojega nagovarjanja, in pokličem nazaj. Če je izgubil zavest tako nimam kaj narediti, bom poklical svojce… morda pa se bo odzval na zvonenje telefona…
Po kaki minuti zvonenja, se mi javi gospodova sodelavka, ki je z ženo ravno prišla na kraj. Pove, da je gospod neodziven in po mojih navodilih prične s stisi prsnega koša, kar nadaljuje do prihoda ekipe NMP Kočevje. V vmesnem času kolega na oddaji obvesti NMP Kočevje, da na kraju poteka oživljanje. Ekipa ima do kraja še okoli 3 minute.
Po dobrih 20 minutah nas ekipa obvesti, da je moški umrl. Sistem, za katerega je delal, ga je pustil na cedilu! Pacient je umrl medtem ko sva bila na zvezi, pred svojo ženo in stanovsko kolegico.
V kolikor bi bil sistem nujne medicinske pomoči ustrezno urejen, v kolikor bi bile baze HNMP smotrno postavljene (ena od baz v okolici Trebnjega), bi bil helikopter lahko na kraju (kljub nočnemu času) v manj kot 10 minutah. Pacient bi prejel ustrezno medikamentozno terapijo, bil pravočasno oskrbljen in predihavan, in bi imel možnost preživetja do UKC Ljubljana, kjer bi izvedli ustrezne posege. Pacient bi imel možnost! Tako pa smo človeka, ki še ni dopolnil 50 let izgubili. Pustili na cedilu!
S tem in kopico drugih intervencij ne bo živel Predsednik Vlade dr. Robert Golob, Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar, Minister za obrambo Borut Sajovic, Ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel, vodja Letalske enote Policije Dejan Kink! S tem bomo živeli zdravstveni dispečerji, ki smo sprejemali klice, člani enot nujne medicinske pomoči, ker jim sistem ni omogočil, da bi rešili življenje… z izgubo pa bodo morali živeti svojci umrlih, ki jih je (in jih še bo) sistem pustil na cedilu.
Aktivacija helikopterja s strani zdravstvenega dispečerja poteka tako, da sprejemni (ali oddajno-nadzorni) zdravstveni dispečer prepozna potrebo po aktivaciji HNMP (sočasno se izvede aktivacija nujnega reševalnega vozila), oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer aktivira zdravnika HNMP, ta se posvetuje s piloti SV ali je intervencija mogoča (zaradi vremenskih pogojev, vidljivosti, možnosti pristanka, tehničnih razlogov). Ko (če) pilot potrdi možnost intervencije, oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer ZAPROSI Operativni center Slovenske vojske (OC SV) za aktivacijo helikopterja HNMP, OC SV pa izda posadki helikopterja ukaz o akciji. Nato oddajno-nadzorni zdravstveni dispečer obveti Center za obveščanje Republike Slovenije (CORS), da je helikopter zaseden in nato še pristojni Regijski center za obveščanje (ReCO), da bo helikopter pristal na nekem kraju in če lahko aktivirajo ustrezne službe (običajno gasilce ali policijo), da zavarujejo kraj pristanka. Z izjemo aktivacije zdravnika HNMP noben korak ni avtomatiziran ali elektronsko podprt, gre za ‘telefončkanje’. Tudi odgovor zdravnika HNMP ali je intervencijo možno izvesti, se izvede s povratnim klicem zdravnika. Običajno se za aktivacijo HNMP porabi 2-5 minut, helikopter SV pa je v zraku po okoli 15 minutah od prvega stika s HNMP, ko bi bil v urejenih sistemih že na kraju.
Zaradi slabe organizacije sistema se pogosto aktivira najmanj dva resursa, nujno reševalno vozilo in helikopter, saj do trenutka vzleta helikopterja ne vemo, ali bo ta dejansko poletel, in do trenutka pristanka ne vemo, ali bo lahko pristal (uporabe vitla praktično ni – sploh če v naprej ni bilo povedano da bo vitlanje potrebno)!
Primarne aktivacije HNMP v Sloveniji praktično ni, saj bi to pomenilo, da se HNMP odzove takoj, da je v zraku v 3-5 minutah in na kraju v najmanj 15 minutah od aktivacije, da je na kraju prva… mi pa praktično v vseh primerih na kraju nujno reševalno vozilo in druge intervencijske službe, ki poskrbijo za pristanek helikopterja, ekipa HNMP pa pomaga pri oskrbi pacienta in izvede transport v bolnišnico. Pa še ta ekipa (HNMP Brnik) je pogosto v zimskem času (zaradi smučarskih nesreč) in v poletnem času (zaradi gorskih nesreč) zasedena zaradi izvajanja drugih celo nenujnih intervencij. Zaradi VEČNAMENSKOSTI helikopterja.”
Kaj bi Slovenija morala nujno spremeniti?
V strokovni javnosti se pogosto omenja primer Avstrije, kjer imajo helikopterji tri stalne baze (Dunaj, Innsbruck, Graz), kar omogoča hitro pokritost celotne države. V Sloveniji trenutno helikopterji vzletajo iz Brnika, Maribora in Postojne, kar pomeni, da so dolenjska, notranjska in obalna regija slabše pokrite.
Strokovnjaki predlagajo postavitev dodatne baze v okolici Trebnjega, ki bi lahko skrajšala odzivne čase za jugovzhodno Slovenijo in Belo krajino, kjer so trenutne zamude najbolj problematične.
Poleg tega bi bilo nujno potrebno:
- Uvesti 24-urno pripravljenost HNMP.
- Narediti postopek aktivacije bolj avtomatiziran in hiter.
- Zagotoviti več kot dva namenska medicinska helikopterja.
- Izboljšati sodelovanje med reševalnimi enotami in vojsko/policijo.
Kako dolgo še?
Vsako leto v Sloveniji zaradi pomanjkanja hitre zdravstvene pomoči umre več deset ljudi, ki bi jih lahko rešili z boljše organiziranim sistemom HNMP. Vprašanje ni več, ali Slovenija potrebuje reformo, temveč zakaj do nje še ni prišlo. Je to posledica finančnih omejitev? Birokracije? Politične neodločnosti? Odgovore bomo morda nekoč dobili, a za tiste, ki so zaradi tega sistema že izgubili življenje, je žal prepozno.
Viri:
- “Helikopterska pomoč: Koliko nas stane?” (svet24.si)
- “Helikopterska nujna medicinska pomoč neenotno razvita po EU” (insajder.com)
- “Slovenija kupuje nova helikopterja za HNMP – a bo to dovolj?” (24ur.com)
- “Strokovna izhodišča za prenovo sistema NMP v Sloveniji” (gov.si)
- X
Pripravil: N. Z.
