Bo vlada Janeza Janše razkrila, kdo je služil pri nabavah zdravil?
Vlada napoveduje osrednji nabavni organ za zdravila, s katerim želi v sistem vnesti več reda, preglednosti in nadzora. A zgodba ni le birokratska – v ozadju so tudi vprašanja cen, dobaviteljev in primeri, ki javnost upravičeno zbodijo v oči.
Ko se pri zdravilih začne govoriti o milijonih
Janševa vlada se je lotila enega najbolj občutljivih področij slovenskega zdravstva – javnih nabav zdravil. Vlada je 26. junija 2026 sprejela odločitev o vzpostavitvi osrednjega nabavnega organa za javno naročanje zdravil za javne lekarniške zavode. Ta naj bi deloval v okviru Urada za investicije v zdravstvu, izvajanje naročil prek novega sistema pa je predvideno z 1. julijem 2027. Na papirju se sliši tehnično, skoraj dolgočasno. V resnici pa gre za veliko več. Gre za vprašanje, ali bo država pri zdravilih končno nastopila kot močan, enoten kupec – ali pa bo sistem še naprej dopuščal razpršene prakse, različne pogoje in preveč prostora za vprašanja, na katera javnost nikoli ne dobi jasnih odgovorov.
Bruselj je pritisnil, opozorila so se kopičila
Vladna odločitev ni prišla iz praznega prostora. Evropska komisija je Slovenijo že opozorila zaradi pravil javnega naročanja zdravil v javnih lekarniških zavodih, saj naj bi obstoječa ureditev odstopala od evropskih pravil o transparentnosti, konkurenci in enaki obravnavi ponudnikov. Da težava ni nova, kažejo tudi ugotovitve Računskega sodišča, ki je v preteklosti pri nabavah zdravil v javnih lekarniških zavodih opozorilo na resne nepravilnosti. In tu se začne bistvo zgodbe. Če sistem ni dovolj pregleden, če ni jasne primerjave cen in če dobavitelji niso izbrani v odprtem postopku, se vedno pojavi isto vprašanje: ali zdravstvo plačuje preveč?
Primer iz Novega mesta, ki je zbodil v oči
V oči je zbodla tudi cena materiala v novomeški bolnišnici. Po poročanju portala Moja Dolenjska naj bi Splošna bolnišnica Novo mesto za žilno opornico plačevala 569 evrov, medtem ko naj bi bila primerljiva cena v javnem zdravstvu v državah Evropske unije okoli 140 evrov. Če ti podatki držijo, to ni majhna razlika. To je razlika, ob kateri se človek upravičeno vpraša, koliko podobnih primerov še obstaja in koliko denarja se v zdravstvu izgubi, še preden sploh pride do pacienta. Vsak evro, ki se porabi neracionalno, je evro manj za opremo, zaposlene, krajše čakalne vrste in boljšo oskrbo ljudi, ki sistem plačujejo vse življenje.
Centralizacija kot rez v staro prakso
Centralizirana nabava sama po sebi še ne zagotavlja čudeža. Lahko pa pomeni pomemben rez v sistem, kjer so se leta kopičila opozorila, sumi in neprijetna vprašanja. Če država nastopa razdrobljeno, so dobavitelji močnejši. Če nastopa enotno, z jasnimi pravili in preglednimi postopki, lahko doseže boljše pogoje, bolj primerljive cene in manj prostora za dogovore za zaprtimi vrati. Prav zato je napoved Janševe vlade politično in sistemsko pomembna. Ne gre le za zdravila. Gre za sporočilo, da javni denar v zdravstvu ne sme več izginjati v megli nepreglednih praks.
Zaupanje se ne kupuje po previsoki ceni
Prava preizkušnja bo šele izvedba. Vlada bo morala dokazati, da ne gre samo za novo tabelo, nov urad in novo obljubo, ampak za dejanski nadzor nad enim najdražjih in najbolj občutljivih delov zdravstva. Ljudje ne pričakujejo čudežev. Pričakujejo pa, da nekdo končno pogleda račune, primerja cene in vpraša, zakaj je nekaj pri nas lahko večkrat dražje kot drugje. Ker pri zdravilih ne gre samo za številke. Gre za bolnike, zaupanje in občutek, da sistem dela za ljudi – ne za tiste, ki v njem znajo najbolje služiti.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook, Omrežje X, Freepik
