Brezposelnih skoraj trikrat manj, za socialne pomoči pa 157 milijonov več (VIDEO)
Slovenija ima danes bistveno manj brezposelnih kot pred dobrim desetletjem, toda državni račun za denarno socialno pomoč je močno narasel. Število neposrednih prejemnikov se je zmanjšalo le za nekaj odstotkov, primerljiva proračunska postavka pa je višja za okoli 157 milijonov evrov. Podatki odpirajo neprijetno vprašanje: zakaj se občutno boljše razmere na trgu dela skoraj ne poznajo pri številu prejemnikov socialne pomoči?
Leta 2014 je bila stopnja registrirane brezposelnosti v Sloveniji 13,1-odstotna, brez dela pa je bilo povprečno približno 120.000 ljudi. Danes je slika povsem drugačna. Število registriranih brezposelnih se giblje okoli 45.000, stopnja registrirane brezposelnosti pa je več kot prepolovljena.
Toda pogled na denarno socialno pomoč pokaže precej drugačno zgodbo.
Leta 2014 je denarno socialno pomoč povprečno mesečno prejemalo približno 50.500 neposrednih prejemnikov. Po zadnjih razpoložljivih podatkih ministrstva jo je leta 2024 prejemalo približno 47.800 ljudi, za prihodnja leta pa država računa na približno 47.900 rednih prejemnikov.
Brezposelnih je torej skoraj trikrat manj, število prejemnikov denarne socialne pomoči pa se je zmanjšalo zgolj za dobrih pet odstotkov.
Število prejemnikov skoraj enako, račun pa občutno višji
Še bolj bode v oči primerjava proračunskih izdatkov. Leta 2014 je država za podprogram »Denarna socialna pomoč« porabila približno 196,65 milijona evrov. V proračunu za leto 2026 je za isti podprogram predvidenih 353,90 milijona evrov.
Razlika znaša več kot 157 milijonov evrov.
To pomeni, da je primerljiva proračunska postavka nominalno višja za približno 80 odstotkov. Ne gre sicer za trikratnik, kot se pojavlja v nekaterih političnih izjavah, vendar je rast kljub temu ogromna – še posebej ob dejstvu, da je prejemnikov redne denarne socialne pomoči nekoliko manj kot leta 2014.
Pri primerjavi je treba pojasniti, da navedeni podprogram poleg redne denarne socialne pomoči vključuje tudi varstveni dodatek in nekatere povezane izdatke. Kljub temu gre za primerljivo proračunsko kategorijo, ki jasno kaže, da se je skupni strošek sistema močno povečal.
.@poglajen: Ko je bila brezposelnost 13,1 %, je socialno podporo prejemalo 120.000 ljudi. Danes je brezposelnost 4,8 %, prejemnikov pa le 45.000, država pa za socialne podpore namenja trikrat več❗️
— Poslanska skupina SDS (@PS_SDS) August 25, 2026
Če opozicija temu pravi dober sistem, potem imamo problem. 🤦
💶 Gre za denar… pic.twitter.com/PnhfD0lheA
Socialna pomoč je danes skoraj dvakrat višja
Del povečanja stroškov je mogoče pojasniti z rastjo zneskov. Osnovni znesek minimalnega dohodka za samsko osebo je leta 2014 znašal okoli 269 evrov, danes pa znaša 507,43 evra.
Najvišji osnovni znesek denarne socialne pomoči za samsko, delovno neaktivno osebo je tako skoraj dvakrat višji kot pred dobrim desetletjem. Vmes so se podražili hrana, energija, najemnine in druge življenjske potrebščine, socialni transferji pa so se usklajevali z rastjo življenjskih stroškov.
Toda višji znesek pomoči ne pojasni celotne zgodbe. Ključno vprašanje ostaja, zakaj se število prejemnikov ni zmanjšalo približno tako občutno kot število brezposelnih.
Denarna socialna pomoč seveda ni namenjena samo registriranim brezposelnim. Prejemajo jo lahko tudi zaposleni z zelo nizkimi dohodki, starejši, bolni, invalidi, samohranilci in drugi, ki ne dosegajo zakonsko določenega minimalnega dohodka. Neposredna primerjava z brezposelnostjo zato ne pove vsega.
Kljub temu pa tako velik razkorak zahteva jasen odgovor države.
Zakaj se boljši trg dela ne pozna bolj?
Če se je število brezposelnih zmanjšalo s približno 120.000 na okoli 45.000, bi bilo upravičeno pričakovati, da se bo to močneje poznalo tudi pri številu prejemnikov denarne socialne pomoči. A podatki tega ne kažejo.
Leta 2014 je bilo približno 50.500 neposrednih prejemnikov, danes jih je še vedno okoli 48.000. Razlika je presenetljivo majhna.
To lahko pomeni, da je med prejemniki vse več ljudi, ki uradno niso brezposelni, vendar njihovi prihodki ne zadoščajo za preživetje. Lahko kaže tudi na staranje prebivalstva, rast življenjskih stroškov, dolgotrajno odvisnost dela prejemnikov od socialnih transferjev ali premalo učinkovito vključevanje delovno sposobnih ljudi na trg dela.
Vsak od teh razlogov je problem zase. Če zaposlitev človeku ne zagotavlja osnovnega preživetja, imamo težavo s prenizkimi dohodki. Če delovno sposobni ljudje več let ostajajo v sistemu socialnih pomoči, imamo težavo z učinkovitostjo sistema. Če država ne zna jasno ločiti med tistimi, ki brez pomoči resnično ne morejo, in tistimi, ki bi se lahko vključili v delo, pa imamo tudi težavo z nadzorom in odgovornostjo.
Socialna pomoč mora ostati, toda država mora pokazati rezultate
Namen denarne socialne pomoči ni sporen. Država mora pomagati ljudem, ki so ostali brez prihodkov, bolnim, invalidom, starejšim, otrokom in družinam, ki se znajdejo v resnični stiski. Socialna država se kaže prav v tem, da najranljivejših ne prepusti samim sebi.
Toda solidarnost ne pomeni, da se o učinkovitosti sistema ne sme spraševati.
Če je brezposelnih skoraj trikrat manj, prejemnikov socialne pomoči pa skoraj enako, mora država pojasniti, kdo pomoč prejema, koliko prejemnikov je delovno sposobnih, koliko časa ostajajo v sistemu in koliko se jih vsako leto uspešno zaposli.
Podatek, da je primerljiva proračunska postavka zrasla s približno 197 na skoraj 354 milijonov evrov, sam po sebi še ne dokazuje zlorab. Dokazuje pa, da je sistem postal bistveno dražji.
Davkoplačevalci imajo zato pravico izvedeti, ali država za dodatnih 157 milijonov evrov zagotavlja učinkovitejšo pomoč ljudem v resnični stiski – ali pa le financira sistem, iz katerega se številni vse težje vrnejo v samostojno življenje.
Pripravil: I.M.
Vir: Omrežje X
