»Če je to normalno, potem je sistem bolan«: Profesorica s pretresljivim zapisom ostro nad šolski sistem
Na kulturni dan ni govorila o Prešernu, kanonu in obveznih točkah. Govorila je o življenju. O dijakih, ki ne živijo, ampak zadržujejo dih do mature. Zapis profesorice Katarine je zadel bistvo – in sprožil val odzivov, ki razkrivajo, kako globoka je kriza slovenskega šolstva.
»Možgani kričijo: beži«
Profesorica, ki poučuje že 25 let, v zapisu brez olepševanja opiše vsakdan, ki ga vidi pred seboj: zaspane obraze, blede dijake, izčrpana telesa. Šola, ki temelji na učenju na pamet, testih, ocenah, letnicah in definicijah, po njenem mnenju ne spodbuja znanja, temveč sproža strah. »Možgani so organ za preživetje,« zapiše. Ko je pritisk neizprosen, telo reagira kot v nevarnosti. Srce pospeši, dlani se potijo, v glavi pa zazvoni alarm: beži. In dijaki res bežijo na stranišča, iz razredov, iz šole. Špricanje in neopravičeni izostanki niso razvajenost, temveč obrambni mehanizem.
Kronična utrujenost, ki jo sistem ignorira
Ena osrednjih točk zapisa je spanje. Nevroznanost je jasna: mladostniški možgani zaradi biološkega zamika ne morejo zaspati pred približno 22.50 in ne morejo optimalno delovati, če se zbudijo pred 8.00. Kljub temu se pouk v Sloveniji pogosto začne ob 7.00 ali 7.50. Profesorica to primerja naravnost: zbujanje dijaka ob petih ali šestih je podobno, kot da odraslega zbudiš ob drugi ali tretji uri zjutraj – vsak dan znova. Rezultat? Kronična izčrpanost, razdražljivost, padec motivacije, težave z duševnim zdravjem.
Preveč vsega, premalo diha
14 do 18 predmetov hkrati. 30 do 34 ur pouka na teden. Šest do osem ur sedenja v šoli, nato še učenje doma, seminarske, testi, poročila. Prostega časa skoraj ni. Psihološka pomoč je pogosto nedostopna ali prepozna. In potem se čudimo, da mladi posegajo po energijskih pijačah, tabletah za fokus in pomirjevalih. Profesorica jasno pove: telefoni niso glavni krivec. Najstniki so bili nenaspani že dolgo pred njimi.
Ustvarjalnost pada – in to ni naključje
Slovenski dijaki so po zadnjih mednarodnih merjenjih ustvarjalnega mišljenja pod povprečjem OECD. Profesorica se sprašuje: res verjamemo, da to nima nobene zveze s kronično utrujenostjo, togimi učnimi načrti in šolo, ki temelji na strahu pred ocenami?
Drugje gre – zakaj pri nas ne?
V zapisu se dotakne tudi primerjav s severom Evrope. Finska in Estonija: pouk se začne okoli 9.00, manj predmetov, krajši dnevi, malo ali nič domačih nalog, več gibanja, več raziskovanja, več ustvarjalnosti. Psihološka pomoč je del vsakdana. Rezultat niso le dobri dosežki, temveč srečni šolarji.
»Prav nihče ne hodi rad v šolo«
Pod zapisom so se vsuli komentarji. Profesorica in nekdanja svetovalka na Zavodu za šolstvo je zapisala stavek, ki se je ponavljal v različnih oblikah: »Prav nihče, ki ga vprašam, ne hodi rad v šolo. Ali to res ni znak za preplah?« Drugi komentar povzame občutek mnogih še bolj ostro: šola kot »obvezna državna kletka«, ki ubija lastno mišljenje in unikatnost posameznika.
Poziv, ki presega en zapis
Profesorica Katarina jasno pove: učitelji se trudijo, a sistema ne morejo spremeniti sami. Njen poziv je namenjen ministru, odločevalcem, staršem in javnosti. Ne še ena kozmetična prenova, ne leporečje o odličnih šolah – temveč resen razmislek, komu je šola sploh namenjena. »Ne želim vas videti le preživeti do mature,« zapiše dijakom. »Želim vas videti živeti.« In prav v tem je moč njenega zapisa. Ne v statistikah, ne v ideologiji. V človeški bolečini, ki jo vsak dan gleda v razredu – in v vprašanju, koliko generacij bomo še pripravljeni žrtvovati, preden bomo imeli pogum kaj spremeniti.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
