Dojenčki ugrabljeni, a država skriva resnico

Dojenčki, ki jih ni? In tu so zgodbe mater, ki po desetletjih še vedno iščejo resnico. Dojenček – Predstavljajte si trenutek, ko prvič zaslišite jok svojega otroka. Vse skrbi in bolečine med porodom se razblinijo, ker veste, da ste postali mati. Nato pa le nekaj minut kasneje pride zdravnik, ki vam suho pove: »Otrok je umrl.« Trupla ne vidite, dokumenti manjkajo ali so polni nedoslednosti. Tako se je začela tiha tragedija številnih žensk na območju nekdanje Jugoslavije, tudi v Sloveniji.

Gre za eno najbolj bolečih in nepopisanih poglavij naše zgodovine, ki že desetletja buri duhove: ugrabljeni novorojenčki. To niso zgolj posamezne zgodbe obupanih mater – to so stotine pričevanj, ki nakazujejo, da bi lahko šlo za sistematičen kriminal, v katerem so bile vpletene zdravstvene ustanove in državne institucije.

Državni zbor je že maja tega leta ustanovil komisijo, ki se ukvarja z raziskovanjem domnevnih kraj (ugrabitev) otrok. Te naj bi se dogajale v letih med 1965 in (presenetljivo) 1991.

• Naloga te komisije je, da preveri in razišče porodnišnice in bolnišnice, Preveri naj, ali so se dotični preiskovani primeri prikrivali, kdo je bil vpleten in kdo je ta to odgovoren.

Predsednica komisije Alenka Jeraj (SDS) je ob začetku poudarila, da je cilj predvsem priti do resnice:

• “Gre za tragedijo, ki presega posamezne družine. Če so se dogajale nepravilnosti, mora to priti na dan, ne glede na to, koliko let je minilo.”

Nekateri poslanci so skeptični, saj opozarjajo, da je minilo že več desetletij in da so številni arhivi nepopolni. A za starše, ki že toliko let živijo brez odgovorov, je komisija ena redkih priložnosti, da se jim prisluhne.

Primeri, ki so že prišli pred javnost, so srhljivo podobni: otroci, ki so se rodili zdravi, nato skrivnostno umrli, starši pa nikoli niso videli trupla ali prejeli jasne dokumentacije.

Boštjan Kolenc o prihodnosti Mirne: »Samo usmerjenost v investicije ne bo obogatila našega okolja«

Nove stavbe, ceste in druge investicije so pomembne, toda ali so same po sebi dovolj za kakovostno življenje? Županski kandidat Boštjan Kolenc opozarja, da prihodnosti občine ne določajo zgolj gr

• Dragana Naumoski, ki je rodila leta 1990 v mariborski porodnišnici, je sprva slišala, da je otrok zdrav. Kasneje so ji povedali, da je umrl. V dokumentih so se pojavljali različni datumi smrti, a bolnišnica obdukcijskih podatkov ni nikoli predala. Dokumenti so se “zgubili“.
• Marija Šiško iz Novega mesta je v 70. letih rodila pet otrok. Trije, rojeni v novomeški bolnišnici, so uradno umrli kmalu po rojstvu. Dva, rojena v Ljubljani, sta preživela. “Sumljivo je, da sem prav v isti bolnišnici izgubila vse tri otroke,” pravi danes.
• Zikreta Remar je rodila septembra 1980. Hčerko so takoj po rojstvu odpeljali v Ljubljano, nato pa so ji iz bolnišnice sporočili, da je umrla. Tudi ona trupla ni nikoli videla, pokop pa naj bi “uredile bolnišnične službe”.

Takšnih zgodb je veliko več, nekatere matere so celo prepričane, da njihovi otroci živijo – saj so se kasneje pojavile informacije o novih matičnih številkah in sumljivih dokumentih.

Ugrabljeni dojenčki-Globalni problem

Ana Pejić, srbska avtorica knjige Ugrabljeni dojenčki – Srbija, opozarja, da primeri segajo čez meje posameznih držav. Kot pravi, naj bi se v sedemdesetih letih in kasneje v osemdesetih prodalo preko 20.000 dojenčkov. Vsi naj bi se rodili na področju nekdanje Jugoslavije. Prodaja naj bi potekala preko meja v tujino. Cene pa naj bi bile ogromne. Do sedaj pravih podatkov če ni. Podobni primeri naj bi se dogajali tudi drugod po Evropi in svetu. Take zgodbe prihajajo iz Španije, Romunije in celi Južne koreje ter Brazilije.

“To ni zgodba o bolnišnicah, to je zgodba o organiziranem kriminalu.”

Opozarja Pejićeva. Po njenem prepričanju so bili v sistem pogosto vključeni zdravniki, matične službe in celo varnostni organi.

Dojenčki brez grobov?

Eden najbolj bolečih vidikov je, da matere še danes nimajo niti enega oprijemljivega dokaza, da so njihovi otroci res umrli. Grobov ni, dokumenti so polni napak, obdukcijskih zapisnikov pogosto ni.

Pejićeva je bila pri tem še posebej ostra: “Masovnih grobnic dojenčkov ni. Žal mi je, ampak groba svojih otrok nikoli ne boste našli.“

Iskanje resnice, ki se ne sme ustaviti

Primer ugrabljenih dojenčkov ni zgolj osebna tragedija posameznih družin.

• To je ogledalo družbe in države. Pokaže, kako daleč lahko seže birokratska brezbrižnost in kako nevarno je, ko institucije postanejo same sebi namen.
• Nezanimanje za reševanje bolečih ran mater – To je ogledalo države

Slovenija se danes rada predstavlja kot urejena evropska država, a za te matere in očete je še vedno ista država, ki jim je pred desetletji vzela otroke in jih nikoli ni vrnila.

Vprašanje zato ni samo: “Ali bodo matere kdaj našle svoje otroke?” Ampak tudi: “Ali bo država imela pogum, da pogleda resnici v oči?“

Čeprav je verjetnost, da bodo po tolikih letih našli konkretne odgovore, majhna, je sama preiskava nujna. Vsak zapis, vsaka zaslišana priča, vsaka odprta mapa pomeni korak k priznanju, da je bila storjena krivica.

• Resnica je lahko boleča, a molk je še hujši. Starši si zaslužijo, da jih država sliši – če že ne more vrniti otrok, jim lahko vsaj povrne dostojanstvo.

Molk, ki boli — glas, ki ne sme ostati ne slišan

Zobni mostiček, cena in nujne informacije

Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

“Vsak večer, ko zaprem oči, si predstavljam, da poslušam jok svojega otroka — jok, za katerega ne vem, ali je bil resničen ali me ga je strah izmišljen,”

To pove mama, ki je pred desetletji rodila. V porodnišnici so ji povedali, da je otrok umrl, a dokumentov nikoli ni dobila.

“Otroka nikoli nisem videla. Groba ne, trupla ne. Le praznino, ki me sprašuje: zakaj?”

Ta glas, šepet bolečine, se ponavlja v mnogih domovih v Sloveniji. To je glas, ki se znova in znova tiho ponavlja v materah, ki jih čutiš ukanjene, in očetih, ki so verjeli državi.

In prav ta glas je tisti, ki naj bi država slišala prva.

Preiskovalna komisija, izvajanje pravice in prizadevanje za transparentnost niso le formalnosti — so zadnje upanje vsakega starša, ki je moral živeti z mislijo: “Moja resnica je bila prikrita.” Čeprav so minila desetletja, je čas, da molk konča.