Država podarja 1.2 milijona evrov za Palestinsko upravo, družine z redkimi boleznimi pa same financirajo zdravljenje otrok

Ko država najde 1,2 milijona evrov za financiranje Palestinske uprave, slovenske družine otrok z redkimi boleznimi pa še naprej zbirajo zamaške in organizirajo dobrodelne koncerte … nekaj je narobe. Boleče narobe.

Dve resničnosti, ki živita v isti državi

Pred dnevi smo že poročali v članku “Slovenski evri za plače palestinske javne uprave”, da Slovenija prek evropskega mehanizma PEGASE sofinancira izplačila plač palestinskim javnim uslužbencem.
Zdaj pa je uradno: vlada je za leto 2025 potrdila 1,2 milijona evrov prispevka za delovanje Palestinske uprave.

Humanitarna pomoč ni sporna. Solidarnost je plemenita.
Toda kontrast, ki ga ob tem živijo slovenske družine, je krut.

Naša realnost: zamaški, koncerti, prošnje

Medtem ko tečejo milijoni na Bližnji vzhod, slovenski otroci z redkimi boleznimi živijo v svetu, kjer zdravljenje ni pravica, ampak projekt.
Zbiranje zamaškov. Dobrodelne dražbe. Koncerti.
Starši, ki noč za nočjo pišejo prošnje, delijo objave in upajo, da bo zbranih dovolj za naslednji pregled, terapijo ali zdravilo.

“Sistem? Kakšen sistem?” vprašajo starši, ko jim zdravnik omeni zneske, ki jih nihče v tej državi ne pokrije.

Sklad za redke bolezni: obljuba, ki nikoli ne pride na dnevni red

Sklad je bil že večkrat omenjen. Večkrat obljubljen. Nikoli ustanovljen.
“Ni posluha,” pravijo v društvih.
Ko pride do odločitev, se vedno najde razlog, da se stvar prestavi.
Medtem pa se bolezen ne prestavi. Ne počaka. Ne razume birokracije.

Dobrodelnost je plemenita – toda nikoli ne sme biti rešitev

Slovenci radi pomagamo. To dokazujemo znova in znova.
A dobrodelnost je obliž. Ne more biti operacija.
In ko država govori o milijonih za tujino, medtem ko domači bolniki iščejo drobiž, nastane prepad, ki ga ni mogoče več spregledati.

Čas za vprašanje, ki ga nihče v politiki ne želi slišati

Če lahko pomagamo drugim – kar je prav –
zakaj ne pomagamo tudi svojim?

Ker otroci z redkimi boleznimi ne prosijo za privilegij.
Prosijo za osnovo. Za dostojanstvo.
Za sistem, ki jih ne sili v kampanje, temveč jim omogoča življenje.

Milijoni lahko tečejo v svet. Lepo.
Toda pravi obraz države se pokaže doma – tam, kjer ostajajo neodgovorjene prošnje, prazne škatle za donacije in starši, ki se borijo sami.

Priipravil: I.M.

Vir: Ministrstvo za zunanje in evropske zadeve