Ganljiva zgodba mamice, ki se je v 27. tednu borila za življenje svoje deklice Eve
Ljubljana – Včasih življenje preizkuša bolj, kot si lahko predstavljamo. Zgodba mlade mamice, ki se je predčasno znašla v porodni sobi, je zgodba o strahu, upanju in neverjetni moči ljubezni. Ko je prišel 27. teden nosečnosti, se je življenje za vedno spremenilo.
Nenadni zapleti in boj za življenje
»Nenadoma sem močno zakrvavela in imela hude popadke. V manj kot pol ure so me že peljali v porodno sobo. V dvigalu sem jokala, prepričana, da ne bo srečnega konca,« pripoveduje mamica. Zdravniška ekipa je nemudoma ukrepala. Utrip otroka je naenkrat padel, zdravnica pa je mirno, a odločno povedala, da morajo takoj opraviti urgentni carski rez. Soba je bila polna ljudi, vsi so sodelovali, čas pa je tekel prehitro. »Preden sem zaspala, sem še rekla, da ne morem več zadrževati popadka, potem pa je bila tema,« opisuje trenutek, ko se je začela bitka za dve življenji.
“Narkoza jo je rešila”
Ko se je prebudila, so ji zdravniki povedali, da je hčerka Eva, težka komaj 880 gramov, preživela. »Prej, kot so poskusili doseči otroka skozi trebuh, je zdrsnila v porodni kanal, kjer se je zataknila. Na srečo so jo rešili in predali pediatru z ekipo. Če bi bila budna, bi jo moje mišice zdrobile. Narkoza jo je rešila,« pravi z ganjenim glasom. Eva je bila takoj po rojstvu odpeljana na oddelek EINT (Enota za intenzivno nego in terapijo novorojenčkov), kjer so jo zdravniki in medicinske sestre skrbno spremljali.
»Partner mi je prinesel prvo fotografijo naše deklice okoli 23. ure. Od bolečin in adrenalina nisem mogla zatisniti očesa. Samo čakala sem, da bo ura deset zjutraj, da jo končno vidim,« pripoveduje. Ko je prvič stopila na oddelek, se ji je prizor za vedno vtisnil v spomin. »Tam, med cevkami, zagledaš tisto majhno dete. Srce ti poje od sreče, a te hkrati boli, ker veš, da se bori za življenje. Obljubila sem si, da pred njo ne bom jokala, ampak ji bom dajala moč.«
Skupnost pogumnih mamic
Kasneje je bila mama nameščena v apartma doječih mamic, kjer je spoznala druge ženske, ki so šle skozi podobno izkušnjo. »V laktariju smo si delile zgodbe, v apartmaju smo skupaj pile kavo in se bodrile. Danes sem hvaležna za vsako izmed njih, razumele smo se brez besed,« pravi. Skozi solze dodaja, da so ji poleg zdravstvenega osebja moč dajali tudi partner, družina in prijatelji. »Vsaka spodbudna beseda takrat pomeni ogromno. Ne pozabiš je nikoli.« Zgodba male Eve in njene mame ni le osebna izpoved. Je spomin na vse junake prvega nadstropja, na vse mamice in dojenčke, ki so vsak dan postavljeni pred preizkušnjo življenja. »Danes vem, da čudeži obstajajo, samo včasih so težki 880 gramov in dihajo skozi cevke. Ampak dihajo in to je vse, kar šteje.«
Napisal: K. J.
Vir: Facebook – Junaki prvega nadstropja
