Ganljivo: zaradi invalidnosti so ga zavrnile vse gimnazije, Škofijska pa mu je odprla vrata – in dobila zlatega maturanta (FOTO)
Vse ljubljanske gimnazije so mu pred vpisom zaprle vrata. Ne zaradi znanja, ne zaradi ocen – temveč zaradi invalidnosti. Nato je ena šola rekla »da« in spremenila vse. Zgodba Maksa Lenarta Černelča ni le osebni uspeh, temveč ogledalo slovenskega šolskega sistema.
Zavrnitve, še preden se je pouk sploh začel
Ko je imel 14 let, je Maks Lenart Černelč vedel, da bo pot do srednje šole zahtevna. Zaradi spinalne mišične atrofije tipa 1 je gibalno oviran in vezan na invalidski voziček, zato se je na vpis pripravljal leto dni vnaprej. Ne zaradi ocen, temveč zaradi vprašanja: ali ga bodo sploh sprejeli? Odgovor večine ljubljanskih gimnazij – državnih in zasebnih – je bil enak. Ne. Razlog? Fizična nedostopnost, pomanjkanje prilagoditev, celo odkrite izjave, da bi bilo njegovo šolanje »preveliko breme za kolektiv«. To niso bile strokovne presoje, temveč odločitve, ki so zadele človeka – ne njegovega znanja.
Ko inkluzija ni sistem, ampak volja
Černelč je hitro spoznal, da inkluzija v praksi pogosto ni stvar pravilnikov, ampak pripravljenosti. Nekatere šole so bile nekoč dostopne, a so prilagojene prostore kasneje namenile drugim dejavnostim. Možnost šolanja na daljavo takrat za dijake še ni obstajala. V tistem trenutku se je Ljubljana zanj zaprla. Ne metaforično – dobesedno.
Ena šola, ki je najprej videla človeka
Rešitev je prišla z nepričakovane strani. Družina je dobila priporočilo za Škofijska klasična gimnazija. Prvi pogovor je bil drugačen. Ne o ovirah, temveč o možnostih. Takratni ravnatelj Simon Feštanj ni iskal razlogov proti, temveč poti naprej. Maks je bil sprejet. Šele kasneje so izvedeli, da je bil drugod že sistematično zavrnjen.
Sprejetost, ki rodi samozavest
Na Škofijski gimnaziji ni bil »problem«, ampak dijak. Enakovreden del razreda. Okolje, ki mu je omogočilo rast, mu je dalo tudi samozavest – in ta se je odrazila na maturi. Postal je zlati maturant. Ena od zavrnitev ga je tako prizadela, da jo je prijavil Varuhu človekovih pravic. Ta je ugotovil nepravilnosti in primer posredoval Zagovorniku načela enakosti. Pravna pot ostaja odprta, a Maks poudarja, da ga ne vodi maščevanje. Želi si, da se to ne bi zgodilo nikomur več.
Ko šola raste skupaj z dijaki
Sedanji ravnatelj Rihard Režek poudarja, da dijaki z invalidnostmi šoli ogromno dajo. Primer Maksa Černelča je po njegovih besedah obogatil celotno skupnost in pokazal, kaj inkluzija v resnici pomeni. Njegova zgodba pa ostaja tiho, a jasno vprašanje: koliko talentov še vedno izgubljamo, ker sistem raje zapira vrata, kot da bi jih razširil?
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook/Lep dan
