Kdaj so generacije začele izgubljati skupni jezik?

Razlike med ljudmi različnih starosti niso nič novega, a občutek, da se generacije danes težje slišijo, je res močnejši. Glavni razlog ni “pokvarjen značaj” ene ali druge skupine, ampak hitrost sprememb: tehnologija, delo, stanovanja in informacijski tok so se v nekaj letih preuredili bolj, kot so se nekoč v desetletjih. Ko se temu pridruži še materialni pritisk (kdo si lahko privošči dom, varno pogodbo, mir), se generacije hitro začnejo pogovarjati vsaka v svojem jeziku.

Zakaj se zdi, da so generacije danes bolj narazen kot včasih?

Ker se pogosto ne prepiramo o vrednotah, ampak o pogojih življenja. Ko nekdo vstopa v odraslost v času dragih najemnin, negotovih pogodb in nenehne primerjave na omrežjih, bo svet doživljal drugače kot nekdo, ki je kariero in dom gradil v stabilnejšem okolju. Poleg tega generacije vedno zamenjujemo s starostjo. Starost je življenjsko obdobje (dvajseta, štirideseta, upokojitev), generacija pa skupina, ki je odraščala v podobnih zgodovinskih okoliščinah. Če 25-letnik dvomi, ali bo čez leto še imel službo, to ni “generacijska lenoba”, ampak racionalen odziv na negotovost.

Kdaj so generacije začele najbolj čutiti razpoke?

Najbolj opazno v zadnjih petnajstih letih, ko so se prekrile tri stvari: posledice finančne krize (zlasti na vstopu na trg dela), pametni telefoni z družbenimi omrežji in nato pandemija, ki je pospešila digitalizacijo šole, dela in odnosov.

V EU se je v tem času okrepil tudi občutek, da življenje ni “pošteno”. Skupno raziskovalno središče Evropske komisije (JRC) navaja padec deleža ljudi, ki se strinjajo, da so stvari v življenju “pravične”, z 51 % (2017) na 38 % (2022), pri čemer je upad posebej izrazit med mladimi. Ko se občutek pravičnosti zamaje, se generacije hitreje zaprejo vase: eni v jezo, drugi v obrambno držo.

Ali drži, da tehnologija ustvarja ločene svetove med generacijami?

Delno drži in to ni moralna ocena, ampak opis okolja. Mlajše generacije se pogovarjajo, učijo in sproščajo v toku kratkih posnetkov, sporočil in algoritmičnih priporočil; starejše generacije pogosteje ostajajo pri bolj linearnih navadah (manj “feed”, več “program”).

Po podatkih SURS je leta 2024 internet dnevno uporabljala praktično vsa populacija mladih (16–29), 91 % pa ga je uporabljalo za družbena omrežja. To ni podatek o “odvisnosti”, ampak o tem, kje se sploh dogaja socialno življenje. Če nekdo odrašča v okolju stalnih mikro-odzivov, bo imel drugačen občutek za pozornost, tempo in konflikt. A tehnologija sama po sebi ne razloži vsega. Pogosto samo ojača nekaj, kar je že prisotno: stres, primerjanje, občutek, da “nimam nadzora”.

Zakaj stanovanja in delo postaneta najbolj eksplozivna tema med generacijami?

Ker sta to področji, kjer primerjava med “takrat” in “zdaj” takoj zadene realnost. Slovenija izstopa po poznejšem odhajanju od doma: mladi so leta 2024 starševski dom zapustili pri povprečni starosti 28,9 leta; 79,7 % mladih (16–29) je živelo s starši. EU povprečje je 26,2 leta.

Ko je samostojno stanovanje težje dosegljivo, se odloži tudi vse, kar je nanj vezano: selitev zaradi službe, družina, občutek odraslosti. In tu nastane tipičen nesporazum: starejši rečejo “tudi mi smo garali”, mlajši pa slišijo “vi ne vidite, da so se pravila spremenila”.

Tudi vstop na trg dela ima drugačno obliko. SURS navaja, da je bil leta 2024 prvi vstop v zaposlitev med mladimi pogosto prek pogodbe za določen čas: med mladimi, ki so bili prvič zaposleni kot zaposleni, jih je imelo 68,4 % prvo pogodbo sklenjeno za določen čas. Če začneš s takšno nestabilnostjo, boš drugače razumel lojalnost, načrtovanje in tveganje.

Ali drži, da so “mlajše generacije preobčutljive”, starejše pa “zategnjene”?

To je priročen mit in praviloma slab opis realnosti.

Mit: mlajše generacije nočejo delati.
Dejstvo: pogosto delajo v drugačnih pogojih: več prehajanja, več začasnosti, višji stanovanjski pritiski.

Mit: starejše generacije ničesar ne razumejo o sodobnem svetu.
Dejstvo: pogosto razumejo več, kot jim pripišemo – a imajo drugačne izkušnje in zato drugačen prag tveganja.

Mit: generacije so enotne skupine.
Dejstvo: znotraj iste generacije sta lahko dva človeka v povsem različnih svetovih – zaradi razreda, izobrazbe, regije, družinske podpore.

Kaj pravijo strokovnjaki in zakaj je to pomembno?

Profesor Bobby Duffy, direktor Policy Institute na King’s College London, opozarja, da je veliko “generacijskih vojn” v javnosti napihnjenih in škodljivih, ker ustvarjajo občutek, da morajo generacije tekmovati, namesto da bi reševale skupne probleme. V enem od njegovih poudarkov je ključno sporočilo: razlike je treba meriti z dokazi, ne z etiketami.

Slovenski sociolog dr. Miran Lavrič, redni profesor na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, pa v pogovorih o mladih izpostavlja kombinacijo anksioznosti, strahu in padca zaupanja v institucije – in opozarja, da se del mladih (zlasti fantov) zato obrača v bolj konservativne odgovore. To ni “kaprica generacije”, ampak znak, da se del populacije počuti brez opore. Ko to povežemo, dobimo bolj trezno sliko: generacije niso nujno bolj “slabe” druga do druge; pogosto so samo ujete v različne občutke varnosti.

Kdaj je govor o generacijah uporaben – in kdaj je zgrešen?

Uporaben je, ko pomaga pojasniti skupne izkušnje: kdo je odraščal z internetom, kdo je vstopil na trg dela po krizi, kdo se je šolal v času pandemije. Zgrešen je, ko postane izgovor za posploševanje in prelaganje krivde: “vi ste krivi, ker ste takšni.” Takrat “generacije” postanejo nadomestek za resna vprašanja: stanovanjska politika, kakovost zaposlitev, dostop do storitev, skrb za starejše.

Kaj nam ostane, ko utihnejo etikete?

Razlike med generacije se res lahko povečujejo, a to ni neizogibna usoda. Največji prepad nastane tam, kjer se spremenijo temeljna pravila: stanovanje, varnost zaposlitve, občutek pravičnosti in način, kako dobivamo informacije. Ko to priznamo, postane tudi pogovor bolj miren: manj “kdo je kriv” in več “kaj se je spremenilo”.

Pripravil: L. H.
Viri: Statistični urad RS, Eurostat, Eurobarometer, Evropska komisija, King’s College London