»Inšpekcija, kje si?« Mladi kmetje opozarjajo: Slovenski videz izdelka, surovina pa…
Jedro težave je v razliki med tremi pojmi: poreklo surovine, kraj predelave in kraj pakiranja.
LJUBLJANA – Zveza slovenske podeželske mladine je opozorila na nejasno in po njenem mnenju zavajajoče označevanje porekla hrane v slovenskih trgovinah. Izdelki lahko z imenom, simboli ali embalažo ustvarjajo vtis domačega porekla, medtem ko droben napis razkrije, da je bila glavna surovina pripeljana iz drugih držav Evropske unije. Toda kaj dejansko določa zakonodaja in kako lahko potrošnik ugotovi, od kod prihaja meso?
»Ko se odpravim po nakupih, se res trudim kupovati slovensko. Vzamem si čas, berem etikete in preverjam poreklo. Kljub temu je slovenske izdelke pogosto težko prepoznati, ob nakupu pa se ne morem znebiti občutka, da sem kot potrošnica zavedena,« so zapisali pri Zvezi slovenske podeželske mladine.
V objavi z naslovom Inšpekcija, kje si? so izpostavili primere masla s slovenskim oziroma regionalnim imenom, čeprav naj bi smetana prihajala iz EU, mesa s simbolom, ki ustvarja vtis slovenskega izdelka, in zelenjave, pri kateri mora kupec poreklo iskati na zabojih ali med drobnimi napisi.
Zakaj takšno opozorilo?
Jedro težave je v razliki med tremi pojmi: poreklo surovine, kraj predelave in kraj pakiranja.
Izdelek je lahko izdelan ali zapakiran v Sloveniji, čeprav je njegova glavna surovina uvožena. Slovensko ime proizvajalca, naslov podjetja, regionalno poimenovanje izdelka ali grafični simbol zato sami po sebi še ne dokazujejo, da so bile živali vzrejene oziroma da je bila surovina pridelana v Sloveniji.
Evropska zakonodaja določa, da mora biti poreklo navedeno, kadar bi njegova opustitev potrošnika lahko zavedla. Če embalaža daje vtis, da živilo prihaja iz določene države ali regije, glavna sestavina pa je drugega porekla, mora biti navedeno tudi poreklo glavne sestavine ali vsaj zapisano, da ta ne prihaja iz države, ki jo nakazuje izdelek. Zakonodaja pri tem dovoljuje tudi splošne oznake EU, zunaj EU ali EU in zunaj EU.
Prav tu nastane težava: napis je lahko formalno pravilen, celotna podoba izdelka pa pri povprečnem kupcu kljub temu najprej ustvari občutek, da kupuje slovensko živilo.
Slovensko maslo, smetana pa iz EU?
Maslo je izdelek, pridobljen izključno iz mleka oziroma mlečnih izdelkov, njegova osnovna surovina pa je praviloma smetana. Če je maslo proizvedeno v slovenskem obratu, to še ne pomeni nujno, da je tudi mleko ali smetana slovenskega porekla.
Tudi ovalna identifikacijska oznaka z oznako države in številko obrata ne pove, od kod prihaja mleko. Potrjuje predvsem, da je bil izdelek proizveden ali obdelan v odobrenem obratu, ki izpolnjuje evropske higienske zahteve.
Če embalaža z imenom ali grafično podobo poudarja slovensko oziroma regionalno poreklo izdelka, smetana pa prihaja iz drugih držav EU, mora biti ta razlika ustrezno označena. Brez fotografije celotne embalaže, imena izdelka in vseh navedb pa ni mogoče presoditi, ali gre v konkretnem primeru za kršitev ali za zakonsko dovoljeno, vendar za potrošnika slabo pregledno označevanje.
Od kod dejansko prihaja meso?
Odgovor je odvisen od zapisa na deklaraciji.
Pri oznaki »poreklo Slovenija« mora biti žival rojena, vzrejena in zaklana v Sloveniji. Če je bila rojena v tujini ter nato vzrejena in zaklana pri nas, mesa ni dovoljeno enačiti z mesom slovenskega porekla. To je aprila letos izrecno pojasnila tudi Uprava za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin.
Pri svežem govejem mesu mora biti potrošniku omogočen vpogled v državo rojstva, reje in zakola. Če so vse tri faze potekale v isti državi, je lahko uporabljena skupna oznaka porekla te države. Pri svežem prašičjem, ovčjem, kozjem in perutninskem mesu se praviloma navajata država reje in država zakola.
Če pa je na izdelku zapisano le »meso iz EU«, iz tega ni mogoče ugotoviti, ali prihaja iz Avstrije, Nemčije, Hrvaške, Madžarske, Španije ali katere druge članice. Natančen izvor je mogoče preveriti šele prek številke serije in spremljajoče dokumentacije v sistemu sledljivosti.
Iz same objave Zveze slovenske podeželske mladine zato ni mogoče ugotoviti, iz katere države je bilo meso v omenjenem izdelku. Za zanesljiv odgovor bi potrebovali fotografijo deklaracije, številko serije, vrsto mesa in podatke trgovca oziroma dobavitelja.
Srček ali slovenska podoba še nista dokaz porekla
Potrošniki morajo razlikovati med uradnimi, certificiranimi oznakami in grafičnimi elementi posamezne blagovne znamke.
Simbol srca, slovenske barve, podoba podeželja ali napis, da je izdelek narejen v Sloveniji, ne pomenijo nujno, da je slovenska tudi osnovna surovina. Veliko zanesljivejša je certificirana oznaka Izbrana kakovost – Slovenija, pri kateri morajo biti pri mesu proizvodni postopki opravljeni v Sloveniji, živali pa rojene, rejene, zaklane in predelane v isti državi.
Marca 2026 je začel veljati tudi pravilnik, ki omogoča uporabo uradne slovenske zastave na živilih iz certificiranih shem kakovosti. Zastavica jamči, da so pridelava, predelava in pakiranje potekali v Sloveniji oziroma da so bile živali rojene, rejene in predelane pri nas. Vendar je uporaba te oznake prostovoljna in omejena na proizvajalce, vključene v določene certificirane sheme.
Hrvaško podjetje, slovenski paradižnik – je to mogoče?
Da. Sedež podjetja ali pakirnice na Hrvaškem sam po sebi ne pomeni, da paradižnik ne more biti pridelan v Sloveniji.
Podjetje lahko slovenski paradižnik odkupi, razvrsti, zapakira in trži. Poreklo proizvoda je v takem primeru še vedno Slovenija, če dokumentacija in sledljivost dokazujeta, da je bil tam tudi pridelan.
Pri svežem sadju in zelenjavi mora biti država porekla obvezno navedena. To velja na vseh stopnjah trženja, tudi za nepakirano blago, informacije pa morajo biti potrošniku pregledno dostopne. Za paradižnik veljajo tudi posebni evropski tržni standardi.
Če mora kupec premikati zaboje in iskati manjkajoče listke, oznaka pa na prodajnem mestu ni vidna, je to lahko razlog za prijavo pristojni inšpekciji. Ni pa mogoče že samo na podlagi hrvaškega naslova pakirnice skleniti, da je navedba slovenskega porekla lažna.
Inšpekcije vendarle odkrivajo nepravilnosti
Trditev, da se inšpekcija ukvarja samo s kmeti, ne odraža celotnega sistema nadzora. UVHVVR navaja, da nadzira celotno verigo: rejce, klavnice, razsekovalnice, predelovalne obrate, skladišča, trgovine in gostinske lokale.
V letih 2024 in 2025 je opravila dva posebna nadzora pri 14 zavezancih, pri čemer je bila zaradi napačnega navajanja porekla mesa ugotovljena ena kršitev. V rednem nadzoru se je osem odstotkov vseh ugotovljenih neskladnosti nanašalo na označevanje živil. Med nepravilnostmi so bili napačna ali zavajajoča navedba države porekla, manjkajoči podatki o rojstvu, reji ali zakolu ter pomanjkljiva sledljivost po razseku in prepakiranju.
To pomeni, da nadzor obstaja, hkrati pa uradni podatki potrjujejo, da se nepravilnosti pri označevanju dejansko pojavljajo.
Kako bolje zaščititi slovenskega kmeta?
Zaščita domačega kmeta se ne začne šele pri subvencijah, ampak tudi na trgovski polici. Če uvožena surovina z embalažo ustvarja vtis slovenskega izdelka, je domači pridelovalec postavljen v neenak položaj.
Potrebni bi bili predvsem pogostejši nadzori v trgovinah, predelovalnih obratih in pakirnicah ter javna objava rezultatov nadzorov. Oznaka države glavne surovine bi morala biti dovolj velika, vidna in postavljena neposredno ob slovensko ime ali simbol, ne pa skrita na hrbtni strani embalaže.
Jasno bi bilo treba ločiti med navedbami:
slovensko poreklo,
proizvedeno v Sloveniji,
predelano v Sloveniji in
pakirano v Sloveniji.
Smiselna bi bila tudi širša uporaba certificirane slovenske zastavice in oznake Izbrana kakovost – Slovenija, več promocije kratkih dobavnih verig ter uporaba meril kakovosti, svežine, sezonskosti in kratkih transportnih poti pri javnem naročanju hrane.
Potrošnik pa lahko slovenskega kmeta najbolje podpre tako, da ne preverja le imena proizvajalca, ampak predvsem vrstico država porekla ter išče uradne certificirane oznake. Ob sumu zavajajočega označevanja naj fotografira celotno embalažo, številko serije, ceno in prodajno mesto ter primer prijavi UVHVVR.
Zakon je eno, vtis na polici drugo
Objava podeželske mladine opozarja na resničen problem: izdelek je lahko formalno pravilno označen, vendar je informacija, ki najbolj vpliva na odločitev potrošnika, pogosto manj opazna od marketinških sporočil.
Nova slovenska zastavica je korak k večji preglednosti, vendar sama ne bo rešila težave, saj je njena uporaba prostovoljna. Brez doslednega nadzora, jasnih pravil in enostavno razumljivih oznak bo potrošnik še naprej potreboval več minut, da bo ugotovil, ali je slovenska samo embalaža ali tudi živilo v njej.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Facebook
