• 21.98C Novo mesto
  • 10:00
  • Sob, 04.07.2020

INTERVJU: Ob stoletnici pred novimi izzivi doma in na tujem (krožniku)

Danes so taki časi, da ni povsem vseeno, kaj je v loncu. In so časi, ko je delo kmeta vse bolj spoštovano. Tudi zavoljo zadrug. 

SEVNICA – Ena od teh, ki je mnogim za zgled, je zagotovo Kmečka zadruga Sevnica, ki je v minulem mesecu opozorila nase z odmevno slovesnostjo ob 100-letnici zadružništva. O izzivih in priložnostih, s katerimi se soočajo, smo se odkrito in konkretno pogovarjali z direktorjem Kmečke zadruge Sevnica Borutom Florjančičem, domačinom iz Sevnice, ki se je po uspešni poslovni karieri v mednarodnem podjetju vrnil v domač kraj, kjer s svojo ekipo piše konkretno zgodbo!

Praznovanje je za vami.
»Praznovali smo tako, kot smo si zadali, da z velikem spoštovanjem obeležimo 100 let zadružništva na Sevniškem. Prireditev je bila zelo dobro obiskana. Ponosni smo, da smo sedanjim članom in seveda predhodnikom izkazali čast in obeležili dejavnost, ki ima tako močne korenine na Sevniškem koncu. Zadruga je danes ena od vse bolj popularnih oblik poslovnega delovanja, ki kaže, da se znajo ljudje povezati, najti skupni interes in vse skupaj postaviti v zakonske okvire. Zanimivo je, da so tako znali ravnati že leta 1919. Ko prebiraš po arhivu, je jasno, da so se soočali z enako problematiko in cilji, kot se danes.«

Pa dajmo takole: kako bi laiku, tudi meni, pojasnili, kaj zadružništvo pravzaprav je?
»Zadrugo ustanovijo posamezniki, ki prepoznajo skupen interes in verjamejo, da lahko skupaj dosežejo več, hitreje napredujejo, zaposlijo ljudi, ki opravljajo skupne naloge, sami pa se recimo intenzivneje posvetijo svoji osnovni dejavnosti. Zadruge pri nas poleg solidarnosti, pravičnosti, odlikuje enakopravnost kar pomeni en član en glas. Citiram ustanovitelje Splošne gospodarske zadruge iz leta 1919: »skupno nakupovanje vseh kmetijskih in drugih v gospodarstvu potrebnih stvari, skupno prodajanje vseh kmetijskih pridelkov, splošno izboljševanje kmetijskih pridelkov v zadružnih, industrijskih in vseh drugih obrtnih in prometnih podjetjih, pospeševanje kmetijstva s poukom itd.«

Zakaj se združevati?
»Glede na dano situacijo so zelo redke dejavnosti, kjer bi en sam lahko ostal uspešen, ne da bi se povezoval, da bi uspel doma ali na tujem, pa naj si gre za nabavno prodajno trženje ali razvoj produkta, oglaševanja, logistika … Brez iskanja sinergij ne gre, popularno rečeno, a tako je. Če vse faze procesa izvedeš sam, preveč obremeniš samo dejavnost ali pa produkt. Povezovanje je nujno.«

Včasih je bilo zadrug 30, danes na tem koncu ena.
»Na vseh področjih je prišlo do združevanja. Včasih je bilo toliko in toliko podjetij, na koncu pa je iz npr. slovenske trgovske zgodbe ostal en sam in še ta ja zdaj v tuji lasti. Menim, da bodo sledila nova povezovanja in združevanja. To se v normalno razvitih poslovnih okoljih ne dogaja le zadnja leta, ampak konstantno. Je pa dobro, da se to zgodi predno podjetje zaide v resne težave, ter da se že prej išče rešitve in skupne poti. Sam sem intenzivno doživljal združevanja na prejšnjem delovnem mestu. Dejansko mora kmet na tem hribu čim preje spoznati, da ima kmet na drugem hribu identične želje, potrebe, probleme kot on sam. Bistveno je, da zadruga deluje v dobro kmeta.«

Kdaj kmet prepozna, da potrebuje zadrugo?
»S kmetijstvom, primarno dejavnostjo, je težko dosegati visoko dodano vrednost. Pregovor pravi: ko je oče sinu predal kmetijo, je rekel, »sin, bogat ne boš, lačen pa tudi ne«. Kar nekaj resnice je v tem. Z nekaj sodobnimi prijemi, iskanju tržnih niš, priložnosti in sodobnih pristopov v poslovanju, je možno v tem intenzivnem tržnem svetu napredovati. Kmet lahko z več vidikov občuti, da mu članstvo v zadrugi koristi. Zadruga mi omogoča predvsem stabilnost poslovanja, prodaje in rednih ter poštenih plačil, napredovanje v panogi med sebi enakimi, zadruga tudi nudi pomoč, ko jo član potrebuje. Nenazadnje pa smo zadruge zadnji branik poslovanja na vasi. Kdo je ostal na vasi? Pošta in banka ne, veliki trgovci so v mestih, zadruga pač z vso podporo, ki jo nudimo, vztraja! Zadruga je tu – za naprednega kmeta do srednjega kmeta pa do socialnih skupin, ki potrebujejo pomoč.«

Kako postati član zadruge?
»Enostavno. Zaprosiš za članstvo. Pogoj je, da imaš štirikratnik prometa z nami, kot znaša članarina. S tem pridobiš vse pravice in dolžnosti, tudi možnost, da kandidiraš na članstvo upravljanja in nadzora zadruge. V zadnjem času opažamo, da se nam povečuje članstvo s področja Brežic in okolice, kjer smo pridobili v članstvo nekaj večjih kmetov. Vse to je lepa pohvala in priznanje za vse nas, ki delamo. To je dokaz, da delamo dobro, da so pravi ljudje na pravem mestu.«

Če vse to spremeniva v številke:
»V zadrugi je zaposlenih 132 ljudi, imamo 147 članov, letni promet je dobih 21 milijonov evrov in v zadnjih letih dosegamo stalen pozitiven rezultat. Poslujemo s krepko več kot 1.000 kmetijami v Posavju; bodisi prek živine (800), odkupa lesa (več kot 300) ali pa oddaje mleka (100). Imamo širok prostor delovanja in poslovanja: od Dobove pa tja do Šentjanža, Radeč. Poslovne enote imamo v štirih občinah.«

V enem od pogovorov ste rekli, da ste prava zadruga. Zakaj?
»Osnova zadružništva je, da zastopa skupne interese članov. Začne se pri nabavi, prodaji in  svetovanju. Hkrati je smisel zadružništva, da zna narediti iz osnovne surovine preko izdelka višjo dodano vrednost. Se pa vsaka prava zadruga profilira na svoj način, eni preko lesa, drugi preko mleka, mi smo se preko mesnopredelovalne industrije, preko blagovne znamke Grajske mesnine. Zapisali smo se tradiciji, ki je na tem koncu že več kot 40 let in recepturi, po kateri se že vrsto let izdelujejo mesno prehrambni produkti. To smo naredili v časih, ko mesnopredelovalna industrija doživlja izreden pritisk predvsem zaradi konkurence z uvozniki poceni mesa, včasih tudi sumljive kakovosti. Pojavljajo se kreativni čudežni Baltazarji, ki znajo iz ne vem česa narediti domačo klobaso … Mi to delamo iz svežega mesa, iz živali, ki jih odkupujemo v domačih krajih: iz goveda in prašičev iz Posavja.«

Brez dodane vrednosti ne gre.
»Kot sem omenil: nujno je, da se na trgu predstaviš in postaviš zase. Zato je treba delati na blagovni znamki. To potegne za sabo precej stvari. V prvi vrsti pa morajo v celotno zgodbo verjeti zaposleni. Ko smo postavili blagovno znamko Grajske mesnine, je bilo precej lažje delati tudi z velikimi kupci in odločevalci v velikih podjetjih, saj smo postali prepoznavni. Ni vseeno, kaj in kako daš iz rok, izdelek si zasluži spoštovanje in čast. Poštena salama narejena iz svežega mesa po tradicionalni recepturi ne more biti zavita le v plastiki, rabi ovoj, ki nosi njeno zgodbo! Ljudje smo vizualna bitja, in če je nekaj lepo opremljeno, bomo prej segli po tem!«

So vam afere z mesom zavoljo jasne orientiranosti na domač trg koristile?
»Zagotovo pri tistih, ki nas poznajo. Takšne afere pa mečejo včasih slabo luč na celo panogo, saj se kupec odzove s skepso do vsega. Menim, da bi morali v teh zgodbah z mesom poimenovati tiste akterje, ki so zavajali in tudi ogrožali kupca. Vse skupaj meče slabo luč na tiste, ki delajo prav, dobro, kvalitetno in v skladu z regulativami. Na nas pa je, da take situacije izkoristimo in spet pojasnimo ljudem, kaj je prava zgodba. Opaža in čuti se, da se ljudje vse bolj zavedajo, kaj želijo pojesti in da je to na prvem mestu skrb za zdravje. V vseh socialnih skupinah, ki imajo različno kupno moč, smo naredili korak naprej: naši produkti so pri vseh skupinah z različno kupno močjo vse bolj iskani.«

Torej se to čuti?
»Dejansko se. Pojavlja se prostorska stiska, ker nam proizvodnja uspešno raste, ob njej pa tudi pomanjkanje specializiranih kadrov na področju mesarstva.«

Je v vaših načrtih širitev proizvodnje?
»Razmišljamo tudi o tem, a dokler panoga oz. branža ne bo tako stabilna, da bi lahko finančno varno k temu pristopili, do tedaj tega ne bomo storili. V panogi so prisotne velike oscilacije, obdobja kriz ali bolje rečeno velikih izzivov so vse bolj pogosta. Zato se ne želimo izpostavljati.«

Kako pa je s kadri?
»Veliko imamo zaposlenih ljudi iz domačega okolja, zadeve pa rešujemo z zaposlovanjem ljudi s področja nekdanje skupne države. Naši zaposleni so te delavci izredno lepo sprejeli in vključili medse, saj so to pridni, delavni, skratka, ljudje kot mi.«

Zmaguje ekipa, mar ne?
»Vsekakor! Vedno želim poudariti, da so za uspehe zadruge zaslužni naši zaposleni in tudi naši člani, ki so to omogočili. Ena sama oseba ni nič. To, kar zadruga naredi, to res ni malo. V poslovnem svetu imajo seveda več pozornosti visokoleteča podjetja, ki ustvarijo visoko dodano vrednostjo, pa razni start upi, kot bi rekli v naši bivši državi »ni luk ni voda«. Nekateri naši zaposleni vstanejo vsako jutro ob treh, ob štirih je v mesnopredelovalnem obratu in začnejo z delom, da bi naš kupec dobil za malico, kosilo v šoli, doma, v gostilni in tovarni svež, zdrav obrok iz našega mesa in mesnih izdelkov. Veliko je takih ljudi, ki poskrbijo, da nam je »fajn«. Da imamo dobro hrano. Če si smem izposoditi besede briških vinarjev: naši delavci in kmetije so naši junaki. Vsako jutro vstati, pa veš, da vsako leto ne bo tako obilno, finančno donosno, ampak greš in delaš.«

Kmečka zadruga Sevnica leta 2024?
»Na trgovinskem področju smo temeljito in krepko prenovili prodajalne in seveda tudi procese, zdaj pa delamo predvsem na prehodu zadruge na digitalno poslovanje. Želimo se še bolj povezati s kupcem, prepoznati potrebe ključnih skupin kupcev, razvijati lastne bonitetne sisteme za posamezne skupine kupcev. Zavedamo se pomembnosti, da diverzificiramo ponudbo napram velikim trgovcem in prav s ponudbo prehranskih izdelkov lokalnih kmetij nam bo to najbolj uspevalo. Še naprej bomo razvijali blagovno znamko Grajske mesnine, ki ima potencial tudi zunaj Slovenije. Pričakujemo, da se bo umirila poplava poceni mesa in da bomo v prihodnosti normalno poslovali z našimi partnerji. Predvsem pa se bo pokazalo, da smo v prednosti tisti, ki imamo pri svojih produktih zgodbo.«

Kakšen posluh ima država za vas?
»Država da na voljo številne razpise, kjer se lahko sodeluje. Ne bi si postavljal vprašanja, ali država naredi dovolj ali ne. Tristo kilometrov v katerokoli smer bi šli, bi hitro želeli nazaj v Slovenijo. Malo za lase je privlečeno, da se vedno govori država mora dati to ali ono. Res ni vse na državi, naša naloga je, da smo proaktivni. No, naj se to ne jemlje kot hvala državi – moje mišljenje je, da je dobro biti odporen na vse izzive trga in včasih tudi na nerazumne odločitve zakonodajalcev. Pri nekaterih potezah državnega aparata bi si pa res želel, da bi mogoče malo bolj pomislili, kaj počnejo.«

Zadruge kaj sodelujete med sabo?
»Zadruge smo združene prek zadružne zveze in tudi ta zveza kar nekaj postori za nas. Resnici na ljubo ZZS se bo morala precej bolj približati in pomagati pri razvoju zadružništva – namesto da se ukvarja z izgubljenimi zgodbami ljudi z večnimi mandati. Zanimivo in nadvse pozitivno je, da smo posamezne zadruge pred tremi leti prepoznale prednost sodelovanja, zato smo se povezali v konzorcij K10. Vse skupaj se začne pri nabavnih poteh, kjer iščemo obojestranske koristi za nas 10 zadrug. Obstaja želja, da bi razvili skupno blagovno znamko in imeli tudi zaposlene, ki bi zastopali naše interese.«

Za konec pa še tole: od hleva do krožnika je dolga pot, pravijo. Kako pa ste vi npr. vešči kolin in podobne obrti?
»Po rodu sem s podeželja. Večkrat sem bil vabljen na koline in tudi z veseljem šel. Pred leti sem se odločil, da speljemo celoten proces doma. Pujsa, seveda kršopoljskega, je sicer zredil prijatelj, koline pa so bile doma. Tudi zato, da bi še bolj cenil in spoštoval delo, material. Prvo leto ni uspelo, sredin kolin smo klicali na pomoč strokovnjaka. Potem smo imeli koline še dve leti zapored, letos pa je pavza.«

Pripravil: Nadlani,si
Fotografija: Kmečka zadruga Sevnica