Izjemna ženska – Berta Logar
Ob našem obisku je dala vedeti, da še ni rekla zadnje. Tudi knjigo načrtuje. To je naša Berta.
KRMELJ – Mesec marec obeležuje tudi svetovni dan žena, 8. marec. Ena teh žena, ki je obeležila minulih 50 let v Krmelju, Mirnski dolini, sevniški občini, v regiji in državi, je zagotovo tudi danes 73-letna Berta Logar. Poučevala je v krmeljski osnovni šoli, bila je ravnateljica, izredno aktivna pa tudi na družbeno-politični sceni. Cenjena in spoštovana je, predvsem pa ženska, polna modrosti in izkušenj. Življenje ji je veliko dalo, veliko vzelo. Ob našem obisku je dala vedeti, da še ni rekla zadnje. Tudi knjigo načrtuje. To je naša Berta Logar.
Berta, borite se z rakom.
“Najprej sem imela limfone na želodcu. Lani sem imela od aprila težave s hrbtenico in levo nogo. Opravila sem dve magnetni resonanci. A ni bilo nikogar, da bi mu lahko pokazala izvide. Ko sem bila 6. aprila na pregledu na onkološkem inštitutu, ni še nič pokazalo. Petega oktobra sem prinesla izvide magnetne resonance svoji onkologinji. Pričakovala sem, da bo gospa doktor rekla, da se zdaj vidiva vsako leto na kontroli. A me je pogledala in rekla: »Ja gospa Berta, midve pa imava raka na hrbtenici«! Sprva me je malce streslo, a mogoče za 2–3 minute, potem sem se prizemljila. Zdravljenje je potekalo zelo hitro. Zdaj je za mano šesta kemoterapija. Rahel napredek je, a imam raka tudi po kosteh. Kontrolo imam šele junija.”
Kako vse skupaj prenašate?
“S kemoterapijami nisem imela težav, ni mi bilo slabo, niti bruhala nisem. Naporno je, ker živim sama. Tudi z avtom si ne upam več voziti na daljše razdalje. Do banke še grem, peš ne bi zmogla. A zdaj na pomlad bom morala začeti spet delati na moči nog. Telovadim vsako jutro. Če sem v bolnici, začnem med 4. in 5. uro zjutraj. Doma berem in zaspim, v bolnišnici pa tiho telovadim.”
V teh dneh smo slavili 8. marec, svetovni dan žena.
“Dobila sem dve rožici in veliko čestitk. Eno mi je podarila soseda Darinka, tudi njen mož Andrej mi pomaga, Edo in še veliko drugih. Sicer pa – nikoli nisem praznovala 8. marca. Ko sem še poučevala, smo bile za 8. marec najbolj trudne, pripravile smo proslavo v Lisci, potem v Metalni, zvečer pa še za vse krmeljske žene v kulturni dvorani.”
Verjamem, da ste se morali večkrat uveljaviti v moški družbi.”
Mene so npr. moški Posavja zelo težko sprejemali, da sem bila predsednica posavske konference socialdemokratov. Sama pa se za to nisem sekirala!”
Leta 1965 ste prišli v Krmelj, bili ste izjemno družbeno aktivna oseba.
“Res je, spomnim se, kako smo se med letoma 1974 in 1976 prizadevali za krmeljsko šolo.”
Bili pa ste zelo dejavna učiteljica.
“Pred letom 1991 je bilo celo predvideno, da bi polovico časa učila, ostalo pa hospitirala. Veliko sem se izobraževala, imela sem predavatelje iz Kanade, Anglije … V petek in soboto smo imeli izobraževanje, v nedeljo pa smo to preizkušali doma v praksi: z mojima otrokoma Majo in Alešem ter sosedo Klementino. Tako smo ustvarjali, da sem v ponedeljek zjutraj svojim kolegom v šoli že predstavila, kaj sem se novega naučila. Ali pa naravoslovni dan, da se pripraviš nanj, porabiš 21 ur! Sama sem napisala priprave z nalogami, potem sem jih dala kolegicam iz sosednjih šol, ki so me prosile zato, čeprav smo se skupaj izobraževale. Razlika je, da en učitelj želi iz tega nekaj narediti, drugi pa pusti na isti ravni.”
Velik pečat ste pustili tudi kot ravnateljica krmeljske šole.
“K prijavi za mesto ravnateljice me je zadnji dan prvomajskih počitnic pozvala moja predhodnica Ana Hočevar. Globoko sem se zamislila ob tem predlogu, saj sem pripravljala učbenik iz naravoslovja za 3. razred. Pogovorila sem se z otrokoma in sklenila, da bom sprejela izziv.”
Kako ste se znašli med ravnateljicami in ravnatelji?
“Vedno sem se dobro počutila v njihovi družbi. To so bila tista 90. leta. V Portorožu smo do dveh zjutraj po skupinah prenavljali učne načrte, soustvarjali smo novo zakonodajo, bili smo polni ustvarjalnega zanosa, šolo smo jemali kot del sebe, z željo, da bi preveli šolski sistem. Takrat nam je bilo jasno, da vzgoja ne sme iz šole. Kdo bo otroka naučil domovinske vzgoje, če ne šola. Prav mi smo morali biti za zgled, da smo izobesili zastavo. Vedno sem trdila, da moraš najprej imeti rad družino, potem svoj kraj in domovino.”
Kako pa gledate na stavko šolnikov?
“Ni bilo prav, ker se je zgodilo, da niso imeli starši kam dati svojih otrok in so iskali varstvo. Sama sem dolga leta učila za dva učitelja in še eno uro več. Morala sem se pripravljati na predmete na višji stopnji, ker je takrat manjkalo predmetnih učiteljev. Nihče me ni vprašal, ali imam otroka ali ne. Delati smo morali, nadure pa so bile slabo plačane in se niso štele v pokojninsko osnovo. Z nastankom slovenske države je bilo drugače, čeprav se je še zgodilo, da sem za tisto uro, ki sem jo nadomeščala, dobila toliko, kot je stalo 10 dag kave, ki sem jo prinesla s seboj.”
Ste imeli kot ravnateljica možnost, da ste nagrajevali učitelje?
“Sem, za nekatere najuspešnejše posameznike sem imela na voljo 2 %. Seveda je bilo to zelo, zelo malo, posebno pri snažilki, kuharici …
Kaj se dogaja s Krmeljem?
“Na srečo so se v tem hipu našli ljudje, ki so povzročili, da se v Krmelju nekaj dogaja. Sprva sem po navodilu zdravnika predala vodenje DKŠD Svoboda Krmelj v roke mladim Krmeljčanom. Zdaj pa je niti prevzela v svoje roke Nevenka Flajs, ki je res čudovita oseba. Klementina Žvar pripravlja nekaj na področju turizma, k sebi je pritegnila še nekaj mladih. Pogrešam starejše, ki bi jim dali podporo in jih pohvalili. Pa slišim, da imajo podobne težave tudi drugod.”
Rivalstvo v dolini reke Hinje je očitno ostalo…
“To je bilo vedno prisotno. Morda je to tudi dobro. Sama sem na področju šolstva pri nas v Krmelju vedno videla, da smo se zato še bolj pripravljali na pouk, se izobraževali, bili korak pred vsemi – tako po strokovnosti kot pristopu.”
Je bilo pomembno, da je ravnateljica domačinka?
“Pa saj jaz nisem bila. A sem pognala korenine in postala domorodka.”
Prej ste omenjali moške.
“Ko sem prišla, sem opazila, da gre redko kateri moški po službi ob 14. uri domov, ponavadi so zavili k Lojzki ali pa k Papežu. Kolega Brane Šušter, ki ga zelo cenim, me je večkrat nagovarjal, naj grem v Celje, kjer sem imela opremljeno hišo. Pa sem rekla, jaz imam rada te ljudi, ta kraj … Zato je bilo treba spremeniti moške, nekdanje rudarje. Najbolj sem ponosna na to, da nam je to uspelo! Očetje, možje so začeli hoditi na šolske delavnice skupaj z ženami, mamami otrok. Bili so poleg za pusta, ob dedku Mrazu. Zelo smo bili zadovoljni, ker so naredili ta premik v glavah. Danes so mladi očetje in mame enakovredni, včasih tega ni bilo!”
Kakšne so bile razmere, ko ste prišli v Krmelj?
“Dve leti prej so zaprli rudnik, družine so bile velike, tudi po 10, 12 otrok so imele. Revščina je bila. Spomnim se, da sem pletla šale, rokavice in nogavice za tiste, ki niso imeli toplih oblačil.”
In nadaljuje z aktualno problematiko:
“Ni mi vseeno, ker danes šole v Krmelju, Šentjanžu in Tržišču nimajo paralelk. Mi zato v zadnji triadi osnovne šole izgubimo tretjino otrok, nekateri otroci se težje učijo, so pa spretni v ročnih spretnostih in se tu potrjujejo, naučijo se delati. Tega se naučijo v učilnicah za tehniko, kjer oblikujejo kovino, papir, plastiko … Še vedno je aktualno vrtičkarstvo, namesto da bi se združevali in povečali kvaliteto pouka.”
Pravijo, da bi z odhodom šole iz kraja, le-ta izgubil dušo.
“Pa kdo bi jim kaj vzel? Vrtec in šola do 6. razreda bi ostala v kraju, rabili pa bi eno večjo šolo za zadnjo triado. Žal nam to ni uspelo, a ničesar ne obžalujem.”
O tem je takoj po letu 2000 na glas razmišljal pokojni Rudi Dobnik, ki bi šolo umestil med Tržišče in Krmelj.
“Da, tudi to bi bila rešitev za 7., 8., in 9. razred.”
Menite, da je Sevnica ves čas spretno izkoriščala na trenutke nesložnost Šentjanža, Krmelja in Tržišča?
“Verjetno, Krmelj je bil vedno primoran, da se je za nekaj boril. So pa bile različne vasi »gor vzete«. Tako npr. partizanski Malkovec. Koliko generalov je bilo po zidanicah! Tam so se dejansko gradile šole, tako so vsaj pravili!”
Kako danes funkcionirate, od kje jemljete energijo?
“Taka sem. Malce trmasta. Tudi zdaj vse sama pospravim in uredim. Vsakih 14 dni pride nečakinja ali pa prijateljice. Sama pri sebi si vedno rečem: Berti, še tole naredi in naredim!”
Dejansko ste bili lep čas življenja tudi sami s svojimi otroki.
“Nikoli nisem obžalovala niti tega, da sem šla sama naprej z otroki brez moža. V tem sem videla toliko prednosti. Veliko več smo se pogovarjali, skupaj smo sesali, pospravljali, vrtnarili … Aleš in Maja sta pela tudi tisto pesem iz serije Kajetana Koviča. Pesem je šla tako: »Doma ni več lepo, ker se mami in oči kregata«. A dejansko prepirov nista bila deležna. Kar je bilo, se je med mano in možem zgodilo v večernih urah. Potem smo šli vsak svojo pot. Vedela sem, da zmorem sama, da sem močan, da imam pogum, da imam voljo. Nisem trpela.”
Nadaljuje:
“Predvsem se mi je vedno poznalo, da sem ljubezen dajala in jo tudi širila. Vse zamere sem dala na stran, včasih sem tudi preveč pometla pod preprogo. Zdaj nisem več taka, zdaj se učim in kdaj rečem ne, danes ne morem. Pri 73-ih pa se učim reči tudi »ne«. Pozno, a boljše kot nikoli. A veste, kdaj sem bila najsrečnejša? Ko sem šla zjutraj peš v šolo, na nebu sonce, jaz pa sem se tako veselila, da bom videla spet svoje učence. To mi je pomenilo največ.”
Že prej sva govorila o vaših otrocih.
“Imela sem dva sina, Boruta in Aleša ter hči Majo. Borut je umrl kot dojenček. Vse smo delali skupaj. Nič ni bilo prisiljeno. Aleša sem skušala vedno razumeti, ker je bil kot umetnik malce drugačen. Zdaj včasih menim, da sem bila prehuda mama. A sem ga vedno podpirala. Vedno je vedel, da lahko pride k mami, kjer bo našel toplo roko. Maja je bila krasna in pozorna deklica. Ko sva bili v avtu, sva prepevali. Tako je bilo tudi na poti v Kranjsko Goro. Če nisem pela, me je vprašala, mami, a si žalostna? Maja srečna sem, greva v Kranjsko Goro za 14 dni. Srečni bova in lepo se bova imeli.”
Za konec Berta Logar doda še tole:
“Po Aleševi smrti sem na pokopališču v Šentjanžu srečala gospo, ki me je vprašala, kako bom zdaj živela. Pa sem rekla: poglejte gospa, jaz sem tako srečna, ker mi je bilo dano biti mama. S temi spomini bom živela dalje. Tako si vsak dan znova dopovedujem, da grem lahko še naprej in še kaj naredim za širšo skupnost, zase in rečem še kako dobro besedo za koga.”
D.P.
