Janez Janša šokiral s posnetkom iz leta 1991: „Posnetek, ki so vam ga skrivali 34 let!!!“ Janša s prstom kaže na politika, ki se je javil k besedi
Ko je prišlo do Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (1991), je šlo za pravni vrhunec procesa, ki ga je omogočila prav zgodnejša demokratizacija in volitve. TUL 1991 je nastala v skupščinski ustavni komisiji kot konsenzni pravni instrument za ustavnopravno osamosvojitev.
LJUBLJANA – „Rezultat in prikaz najpomembnejšega glasovanja v zgodovini slovenskega naroda. Poglejte, kdo ploska in se veseli in kdo je kislega obraza,“ je ob objavi zapisal prvak SDS-a Janez Janša.
Narod enoten, politika ne
„Medtem ko je bil slovenski narod na plebiscitu enoten, je levičarska politika priprave na samostojno življenje krčevito ovirala, nato pa je več kot polovica njihovih poslancev (60 od 113) odtegnila svoj glas tudi pri končni odločitvi. Za sprejem Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS, je od 240 delegatov glasovalo 180. Ostali (60) so sejo bojkotirali, glasovali proti ali se vzdržali, kar je imelo enak učinek. Za 2/3 večino je bilo potrebnih najmanj 160 glasov in presežena je bila zgolj za 20,“ je še dodal Janša.
Kaj je TUL?
Ko je prišlo do Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS (1991), je šlo za pravni vrhunec procesa, ki ga je omogočila prav zgodnejša demokratizacija in volitve. TUL 1991 je nastala v skupščinski ustavni komisiji kot konsenzni pravni instrument za ustavnopravno osamosvojitev.
Spomnimo:
25. junija 1991 je Skupščina Republike Slovenije sprejela Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije – enega najpomembnejših dokumentov v zgodovini slovenskega naroda. Za listino je glasovalo 180 delegatov, 2 sta bila proti, predsedoval pa je Franc Bučar, takratni predsednik republiške skupščine. S tem dejanjem je Slovenija uradno razglasila svojo neodvisnost od Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ) in postavila pravno podlago za nastanek samostojne države. Dan pozneje, 26. junija 1991, je na Trgu republike potekala slavnostna razglasitev samostojnosti, ko je prvič zaplapolala slovenska državna zastava.
Janša je v svojem videu izpostavil Jožeta Smoleta.
Kdo pa je Smole sploh bil?
Jože Smole (12. junij 1927, Ljubljana – †31. oktober 1996, Ljubljana) je bil eden najvplivnejših slovenskih novinarjev, politikov in diplomatov druge polovice 20. stoletja. Njegova življenjska pot je zaznamovala obdobje od druge svetovne vojne do osamosvojitve Slovenije – čas, v katerem je s svojo držo in dejanji pogosto povezoval nasprotne svetove.
Rodil se je v meščanski družini; oče Albin je bil odvetnik, mati Ana (rojena Anžič) pa gospodinja. Kot mladenič je sodeloval v narodnoosvobodilnem boju – dve leti v ilegali in dve leti kot partizan, kjer je bil sekretar SKOJ-a v 30. diviziji NOV in POJ ter urednik primorske izdaje Mladine. Po vojni je nadaljeval novinarsko kariero in se uveljavil kot eden najperspektivnejših novinarjev nove socialistične generacije.
Leta 1949 je končal višjo partijsko šolo v Beogradu in istega leta odšel v New York, kjer je štiri leta delal kot dopisnik za Tanjug, Borbo in Radio Beograd. Kasneje je bil glavni urednik beograjske Borbe in ljubljanskega Dela, ter predsednik Zveze novinarjev Jugoslavije. Njegova kariera ga je vodila tudi v diplomacijo – bil je veleposlanik Jugoslavije na Japonskem (1971–1974) in v Sovjetski zvezi (1975–1978).
Smole je bil dolgoletni funkcionar Zveze komunistov Slovenije, član predsedstva CK ZKJ in predsednik SZDL Slovenije. V slovenskem prostoru pa se je zapisal kot politik dialoga – med prvimi je začel odprto komunicirati z drugače mislečimi in se zavzemal za postopno demokratizacijo sistema. Čeprav je ostal zvest socialističnim načelom, je odločno nasprotoval velikosrbskemu nacionalizmu in spodbujal sodelovanje med različnimi družbenimi skupinami.
V času osamosvajanja Slovenije je bil poslanec v republiški skupščini. Pri sprejemanju osamosvojitvenih aktov je bil precej zadržan, večkrat je predlagal dopolnila, ki pa so bila večinoma zavrnjena. Kljub temu je aktivno sodeloval v procesu, ki je vodil k samostojnosti države.
Zgodovinski pečat je pustil tudi kot predsednik skupščine RTV Ljubljana, kjer je nadškofu Alojziju Šuštarju omogočil prvi božični nagovor po radiu leta 1986 – dejanje, ki je simbolično napovedovalo novo dobo večje verske svobode. Zaradi tega ga je javnost poimenovala kar “Božiček”.
Umrl je 31. oktobra 1996 v nepojasnjenem požaru v svojem stanovanju. V zgodovinskem spominu ostaja kot most med socializmom in demokratizacijo, človek, ki je znal sredi ideoloških delitev iskati prostor za dialog, razum in človečnost.
Pripravil: Nadlani.si
Foto: Zajem zaslona FB
