Javila se je učiteljica, ki je pet let delala v dolenjskih romskih naseljih: “Sosed je ubil soseda, jaz pa sem morala naslednji dan nazaj v službo”
Na Instagram profilu @vsismolahkoaco je bila objavljena pretresljiva izpoved učiteljice iz Novega mesta, ki je več kot pet let delala med romskimi otroki in družinami na Dolenjskem. Svoj zapis je delila zato, da bi javnosti pokazala, kaj se skriva za zaprtimi vrati teh skupnosti.
Pet let med romskimi naselji
“Sledeče razmišljanje sem se odločila zapisati in deliti zato, da bi morda komu osvetlila vsaj majhen delček dogajanja v ozadju, ki lahko pripelje do najhujšega, kar se je v Novem mestu tudi zgodilo.” Dodala je, da gre za zgodbe, “ki so pometene pod preprogo, ker državni aparati ne delujejo dovolj učinkovito … ali ker se morda raje obrnejo stran, ker gre pač samo za Rome.” Med letoma 2016 in 2021 je učiteljica delala v štirih romskih naseljih, kjer je vsak dan preživela po sedem ur.
“Dobrih pet let sem torej sedem ur dnevno preživela med prebivalci naselja, praktično pred njihovimi vhodnimi vrati,” piše. Začela je v Šmihelu, kjer so se prebivalci “redno prepirali, obmetavali z žaljivkami, občasno tudi s kamni”. Policija je tja prihajala skoraj vsak teden, grožnje in nasilje pa so postajali del vsakdana. “Nekateri so grozili tudi nama s sodelavko, saj so mislili, da sva prišli opazovat njihove posle.”
“Sosed je streljal na soseda, sledilo je maščevanje”
Julija 2016 je nasilje eskaliralo. “Sosed je streljal na soseda ter ga pri tem ubil, s strelnim orožjem pa poškodoval tudi njegovega sina,” opisuje. Sledili so požig hiše, maščevanje in prihod specialne policije. “Ko sva prišli po svoje stvari, je bila tam enota s neprebojnimi vozili. Takrat sem dojela, da ni več varno.” Po dogodku so jo nadrejeni premestili v drugo naselje, sodelavko pa celo v Dobruško vas, kjer “večnamenski center nima niti vode niti stranišča, do prvega stranišča je bilo treba čez avtocesto.”
Kasneje je delala v legaliziranem naselju Kerinov grm pri Krškem. “Zelo zgovoren podatek je ta, da ima naselje največjo gostoto prebivalstva med vsemi v Sloveniji. Pravzaprav gre za nekakšen romski geto.” Tam je srečevala zgodbe, ki jih ne pozabiš. “Tragičnih dogodkov in težkih zgodb je toliko, da bi lahko o njih napisala knjigo,” priznava.
Otrok, ki je postal priča nasilju
Ena izmed njenih najbolj bolečih izkušenj je povezana s fantkom iz naselja. “Pred barako je predšolski otrok z grabljami udarjal po pasjem mladičku, kot da bi ga želel pokončati,” se spominja. Ko je raziskala ozadje, je izvedela, da je bil deček priča nepredstavljivim prizorom. “Temu otroku je namreč nedolgo pred tem umrl oče, in ker je mlada mama ostala sama z otroki in nezaščitena, so jo drugi moški iz naselja spolno zlorabljali, kar naj bi bil sin prisiljen gledati.” Po dogodku se je popolnoma zaprl vase. “Iz prijetnega in vedoželjnega fantka je postal drug otrok. Kazal je znake hudih čustvenih in vedenjskih motenj.”
V zapisu je opisala tudi zgodbo romske deklice, ki je želela nadaljevati šolanje. “V šoli je imela svojo razstavo, nastopila v Državnem zboru in sanjala o tem, da bo slaščičarka.” A družina ji tega ni dovolila. “Ko je prišel dan za vpis v srednjo šolo, jo je babica namenoma odpeljala iz naselja.” Kljub trudu učiteljic in prijavam na CSD so sodišča zadevo hitro zaključila. “Sodniki so odločili, da srednja šola po zakonu ni obvezna … Deklica pa je na zaslišanju izjavila, da ne želi obiskovati šole.”
Izgubljene sanje in nova realnost
Deklica, ki je kazala velik potencial, danes živi v revščini in nasilju. “Postala je ujetnica, brez lastne svobode,” zapiše učiteljica. Njene sanje o slaščičarstvu so izginile. “Njen trenutno največji cilj pa je zanositi, saj bo le tako (p)ostala vsaj malo vredna v očeh lastne družine in romske skupnosti.” Takšne zgodbe, pravi, so med romskimi dekleti pogoste.
Učiteljica je v zaključku zapisa pozvala odgovorne, naj se z resnico končno soočijo. “S tem zapisom bi rada le opomnila na nevzdržne razmere med Romi samimi, na katere smo zaposleni v teh centrih ves čas opozarjali.” Po njenih besedah pritiski in nasilje v romskih naseljih niso več zamejeni. “Dejstvo je, da so pritiski in trenja narasli do te mere, da pričenjajo uhajati in jih ni več moč zaustaviti … Nedvomno z vso silo prodirajo tudi na naše ulice.” Zaključuje s prošnjo, ki bi jo moral slišati vsak politik: “Upam, da se bodo pristojni in odločevalci po tem tragičnem dogodku končno predramili in se celostno lotili reševanja te problematike.”
Vir: Instagram profil @vsismolahkoaco, Facebook
Pripravil: K. J.
