Kaj pravite – je Urška Klakočar Zupančič bolj podobna mami ali očetu? Presodite sami (FOTO)
LJUBLJANA – V svetu, kjer se politika vsak dan obmetava z obtožbami in kalkulacijami, so trenutki človeškosti skoraj… eksotični. In ravno tak trenutek je pred dnevi na Facebooku delila predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič. Ob fotografiji s staršema je zapisala: “Vse najboljše, mami za 70 let in očetu za 80 let!” — preprost zapis, ampak močan. Zakaj? Ker razkriva tisto, kar se v politiki pogosto skriva: pristnost.
Na sliki sedijo trije. V sredini Urška, z obema rokama objeta s staršema. Nasmehi do ušes. Torta pred njimi, z napisom “Toni 80, Dragica 70”. Ob prtih z rožicami in skodelici, iz katere verjetno diši po kavi. Ampak če dobro pogledate – vidite nekaj več. Povezanost. Človeškost. In pogum, da to deliš s svetom.
Kdo sta Toni in Dragica? In kako dobro sta videti za svoja leta!
Iskreno – ste videli, kako odlično sta videti mama in oče Urške Klakočar Zupančič za svoja leta? Toni, 80. Dragica, 70. Spoštovanja vredna številka. Ampak obraza? Polna življenja. Nasmeh, ki je topel, domač. Tisti, ki ga pozna vsak, ki je vsaj enkrat sedel za praznično mizo s svojimi.
In naj se vprašamo: komu je Urška bolj podobna? Mami ali očetu? Po barvi las in svetli polti bi človek rekel – mami. Ampak pogled, tista odločnost v drži? Morda očetu. In ravno te dvojnosti jo delajo zanimivo – v njej je nekaj mehke tradicionalnosti in nekaj izrazite moderne neodvisnosti.
Politik, ki je tudi človek?
Ko je Urška Klakočar Zupančič leta 2022 postala predsednica Državnega zbora – prva ženska v zgodovini samostojne Slovenije, mimogrede – je marsikdo dvignil obrv. Nekdanja sodnica, odkrito kritična do vladajoče politike (takratne, pa občasno tudi do današnje), je vstopila v zakonodajno vejo z jasnim ciljem: povrniti dostojanstvo.
Njena zgodba pa se ni začela v parlamentu. Kot poroča Delo, je Klakočar Zupančičeva leta 2021 izgubila položaj vodje oddelka na ljubljanskem okrajnem sodišču zaradi objave, v kateri je kritizirala politično stanje v državi. “To je bil zame prelomni trenutek. Odločila sem se, da ne bom več tiho,” je kasneje dejala.
In res ni bila. V Gibanje Svoboda je vstopila brez zavor. Hitro postala ena izmed osrednjih figur novega vala politike, ki – vsaj v teoriji – stavi na transparentnost, dialog in vključevanje.
Ampak ravno zato ta objava s staršema toliko pomeni. Ker pokaže, da za vsemi govori, komisijami in protokolom obstaja nekaj bolj osnovnega: človek. In če kdo, potem je ona tisti redki primer, ki mu politika ne izbriše osebnosti.
Zakaj so takšne objave pomembne?
Zato, ker so redke. V morju nadzorovanih objav je objava, kjer se politik (oz. političarka) preprosto usede z mamo in očetom, nekaj… osvežilnega. Pa ni nujno, da je to revolucionarno. A ima svojo težo.
Sociolog dr. Matej Makarovič je za Večer dejal: “Politiki bi morali večkrat pokazati, da so ljudje – da imajo družine, skrb, veselje in strahove kot mi.” In prav ima. Ker šele takrat, ko voditelj pokaže svojo ranljivost, postane verodostojen.
Pogled nazaj? Redki so ti trenutki, ko se javne osebnosti razgalijo brez zadržkov. Ne zaradi koristi. Pač pa zato, ker čutijo, da je prav.
Ženske v politiki: dvojni standardi, večna realnost
Urška Klakočar Zupančič se zaveda, da kot ženska v politiki nosi dodatno breme. “Moški so ambiciozni, ženske pa domnevno pretirano ambiciozne. Moški so odločni, ženske pa čustvene,” je povedala za Mladino. In ni prva, ki to opaža.
A ravno s tem, ko izpostavi svojo družino, svojo preteklost, tudi svojo materinsko in hčerinsko plat, razširja okvir političnega delovanja. Pokaže, da ni treba ločevati ženskih vlog. Da si lahko mati, hči in predsednica parlamenta – hkrati.
V Sloveniji, kjer je bila vloga žensk v javnosti dolgo marginalizirana (in je deloma še danes), so takšne geste pomembne. Vse od Albince Doberšek v 19. stoletju do danes – ženske so morale svojo prisotnost vedno znova utemeljevati. Zdaj, končno, prihaja čas, ko jim ni treba več prositi za prostor. Samo zavzamejo ga.
Dragica in Toni: temelj, ki ne pojenja
Če poslušamo Urškine govore, se pogosto sklicuje na vrednote. Pravičnost, samostojnost, neodvisnost. A redkeje pove, od kod jih ima. Tokrat je odgovor jasen. Od Tonija in Dragice.
Kaj sta delala starša pa ni ravno pravilno napisano. Oče leta delal v Lisci kot programer, mama pa kot vodilna v Krškem v Papirotiju kot vodilna in zelo sposobna.
Toni, upokojenec iz Dolenjske, ki je dolga leta delal v Lisci kot programer. Dragica pa kot vodilna v Krškem podjetju Papiroti, izredno sposobna in je od vedno veljala za žensko, ki zna poslušati.
Sta temelj. In tudi simbol tega, da brez trdne družine, ni mogoče graditi skupnosti. In to je tisto, kar politika pogosto pozablja.
Zaključek? Ni ga. Samo razmislek.
Kaj pomeni biti politik danes? Je to zbirka funkcij? Je to sposobnost retorike? Ali pa čisto nekaj drugega – biti vzor, zgled, človek?
Urška Klakočar Zupančič je s to fotografijo povedala več kot v desetih govorih. Pokazala je, da je mogoče biti politično odločen in osebno nežen. Da je mogoče praznovati s starši in dan zatem voditi sejo Državnega zbora. Da se ne izključujejo.
In če kdo misli, da je to samopromocija? Naj pogleda torto, pogled Dragice in objem Tonija. Ni veliko, pa je vse.
Avtor: N. Z.
Vir: Analiza na podlagi javno objavljene fotografije in podatkov iz intervjujev, objavljenih v medijih kot so Delo, Večer, STA, Posavski Obzornik in Mladina.
