Kaj se v resnici dogaja za vrati 3. nadstropja Pediatrične klinike? Zaposleni Katarina in Ivana sta iskreno spregovorili o tem, kar doživljata

Za vrati 3. nadstropja ljubljanske Pediatrične klinike se vsak dan prepletajo strah, negotovost, pa tudi smeh in majhne zmage. Ob otrocih in njihovih družinah sta tam tudi klinični psihologinji Katarina in Ivana. Društvo Junaki 3. nadstropja je predstavilo njuno delo, Katarina pa je odkrito spregovorila o tem, kaj doživlja na oddelku in kateri trenutki ji ostanejo v spominu.

Ob družini so že od diagnoze

Delo kliničnih psihologinj se začne že ob postavitvi diagnoze. Takrat spoznajo družino, nato pa jo spremljajo skozi različna obdobja zdravljenja in tudi po njem. Otrokom pomagajo pri soočanju z boleznijo in pripravi na zdravstvene posege, podporo pa nudijo tudi staršem in sorojencem. Sodelujejo tudi pri obravnavi družin z otrokom v paliativni oskrbi in v obdobju žalovanja.

Katarinino delo je po vrnitvi s specializacije osredotočeno predvsem na otroke in mladostnike, ki se zdravijo zaradi krvnih rakov, ter tiste, ki so deležni transplantacije kostnega mozga. Z njimi in njihovimi družinami ostaja tudi po končanem zdravljenju.

»Vključuje tako spremljanje ter obravnavo otrok in njihovih družin tekom zdravljenja ter kliničnopsihološko sledenje in ocenjevanje ter psihoterapevtsko delo z otroki in mladostniki kasneje, po zaključenem zdravljenju.«

Na oddelek jo je pripeljalo naključje

Katarina že med študijem ni dvomila, da želi delati z otroki in mladostniki. Da bo svojo poklicno pot našla prav na hematoonkološkem oddelku, pa takrat še ni vedela. Po magistriranju je opazila razpis za pripravništvo psihologa na Pediatrični kliniki in tako prvič pobližje spoznala področje pediatrične psihoonkologije.

Zobni mostiček, cena in nujne informacije

Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

»Na hematoonkološki oddelek me je sprva pripeljalo naključje. Že med študijem sem vedela, da želim delati z otroki in mladostniki, zato sem si prizadevala pridobivati različne izkušnje z njimi.«

Na oddelku jo je pritegnilo predvsem to, da lahko isto družino spremlja skozi zelo različna življenjska obdobja.

»Všeč sta mi bili predvsem raznolikost in dinamičnost dela ter možnost, da družine spremljaš skozi različna obdobja njihove zgodbe, od soočanja z diagnozo in zdravljenjem do okrevanja in življenja po bolezni.«

Ko je dobila možnost, da na oddelku ostane, jo je sprejela. In prav pri odgovoru na vprašanje, kako težko je vsak dan delati z otroki z rakom, je razkrila eno najbolj osebnih plati svojega poklica.

»Prinaša tudi žalost in situacije, ki ostanejo s tabo«

Katarina ne skriva, da se zaposleni srečujejo tudi s trenutki, ki jih ni mogoče preprosto pustiti za seboj ob koncu delovnega dne. Sama pri soočanju s stiskami pomoč najde v pogovorih s sodelavci in partnerjem, gibanju ter drugih dejavnostih.

»Delo na KOOH je zagotovo zahtevno in se zaposleni srečujemo tudi z zelo težkimi situacijami. Prinaša tudi žalost in situacije, ki ostanejo s tabo.«

Toda ko govori o svojem delu, preseneti z drugim poudarkom. Ne želi, da bi ga ljudje videli samo skozi žalost in težke diagnoze. V njenem vsakdanu so namreč tudi trenutki, ki imajo povsem drugačen obraz. »Svojega dela ne doživljam skozi težo, ampak predvsem skozi lepe trenutke, odnose in male zmage.«

Te male zmage so lahko uspešno opravljen poseg pri otroku, ki ga je bilo prej zelo strah, pogovor, družabna igra ali družina, ki se med zdravljenjem začne bolje spoprijemati z novo resničnostjo. Katarina mednje šteje tudi mladostnika, ki se po zdravljenju uspešno vrne v vsakdanje življenje.

»Prav ta preplet težkih in lepih trenutkov, pa tudi občutek, da lahko nekomu v zahtevnem in zelo stresnem obdobju vsaj malo olajšaš pot, je eden od razlogov, da pri delu na oddelku vztrajam, čeprav je lahko včasih čustveno izčrpljujoče.«

Deklica, ki se je ves čas na glas smejala

Ko so Katarino vprašali, katera zgodba ji je ostala v spominu, ni izpostavila velikega dogodka. Spomnila se je trenutka, ki bi bil zunaj bolnišnice nekaj povsem vsakdanjega, igranja družabne igre z deklico.

Koliko preplačujete za zobozdravnika? Razlike v cenah so šokirale tudi nas

Za popolnoma enako zobozdravstveno storitev lahko nekateri plačajo tudi do skoraj trikrat manj – a ena napačna odločitev vas lahko na koncu stane še bistveno več. Ste se kdaj vprašali, zaka

»Rada se spominjam tudi deklice, s katero sva večkrat igrali družabno. Med igranjem se je tako zabavala, da se je ves čas na glas smejala.«

Spominja se tudi priprav otrok na lumbalno punkcijo. Otroci po njenih besedah pogosto postanejo »pravi mojstri«, med pripravami pa se znajo tudi pozabavati. Prav ti trenutki pokažejo, da za diagnozo še vedno ostaja otrok.

Močno ji je v spominu ostala tudi mladostnica, ki se je po zaključenem zdravljenju soočala s številnimi težavami pri vračanju v šolo in običajno življenje. Katarina jo je obravnavala dalj časa, nato pa je prišel trenutek, ki je bil pravzaprav najboljši možni razplet. Njene pomoči ni več potrebovala.

»Izzive je nato uspešno speljala in ni več potrebovala moje pomoči in podpore. V spominu mi ostajajo predvsem trenutki, ko so otroci le otroci in ne bolniki, ter tisti, ko zmorejo po zdravljenju in obravnavi samostojno nadaljevati z življenjem.«

Z zadnjo terapijo se vse še ne konča

Zaključeno zdravljenje še ne pomeni, da izginejo tudi vsi strahovi. Otrok se mora vrniti v šolo, med prijatelje in v vsakdan, družina pa se mora ponovno navaditi na življenje po bolezni. Pri starših lahko ostaja tudi strah, da bi se bolezen ponovila.

Prav zato Katarina vodi psihoedukativno skupino za starše otrok po zdravljenju raka, namenjeno spoprijemanju s strahom pred ponovitvijo bolezni. Otrokom in mladostnikom pa po zdravljenju pomagajo tudi pri kognitivnih, čustvenih in socialnih izzivih ter ponovnem vključevanju v vrtec, šolo in vsakdanje življenje.

»Otrok z rakom ni samo njegova diagnoza«

Katarina želi, da bi se o otroškem raku govorilo tudi zunaj bolnišničnih zidov. Ozaveščanje po njenem zmanjšuje stigmo in izoliranost otrok ter njihovih družin, obenem pa ljudem pomaga razumeti nekaj, kar se lahko ob besedi rak hitro izgubi.

»Pomembno se mi zdi, da o otroškem raku govorimo odprto in ga približamo širši javnosti, saj otrok z rakom ni samo njegova diagnoza.«

Za diagnozo ostajajo iste otroške želje, ki jih imajo njihovi vrstniki.

»Tudi v času zdravljenja ostaja otrok, ki si želi igre, druženja, šole, prijateljev in čim bolj običajnega vsakdana.«

Ob tem Katarina opozarja, da bolezen ne prizadene samo otroka. Z velikimi spremembami, negotovostjo in stiskami se sooči celotna družina, ki lahko potrebuje tako čustveno kot povsem praktično pomoč okolice.

Pripravil: K. J.
Vir: Društvo Junaki 3. nadstropja / Facebook