Kako je mogoče, da sin Radka Poliča mesečno dobiva 2.500 € podedovanega dodatka brez lastnih zaslug? – razkrivamo, kdo je še na seznamu prejemnikov (FOTO)
V ozadju številk se skriva zgodba, ki deli javnost. Nekateri govorijo o nagradi za zasluge, drugi o sistemu privilegijev, ki se prenašajo iz generacije v generacijo. Kje je meja med priznanim delom in dedovano ugodnostjo?
Ko zasluge postanejo dediščina
Podatki o dodatkih k pokojninam za zasluge v Sloveniji znova odpirajo vprašanja pravičnosti. Na samem vrhu lestvice prejemnikov se je znašel Arnož Polič, ki je v letu 2024 prejel skoraj 31 tisoč evrov dodatka – približno 2.580 evrov mesečno. Posebnost? Ta pravica mu ni bila podeljena na podlagi lastnih dosežkov, temveč jo je podedoval po očetu, igralcu Radku Poliču. In prav tukaj se začne razprava. Je to še nagrada za zasluge ali že sistem, ki omogoča prenos privilegijev?
Kdo še prejema visoke dodatke?
Med najvišjimi prejemniki ostajajo tudi imena, ki so že dolgo del kulturnega prostora. Pesnik Milan Dekleva je prejel skoraj 28 tisoč evrov, Svetlana Makarovič pa več kot 21 tisoč evrov dodatka. Pomembno je poudariti: to niso edini prihodki – poleg dodatka prejemajo tudi redno pokojnino. Seznam razkriva še eno zanimivost – dodatke lahko pod določenimi pogoji podedujejo tudi otroci prejemnikov. Tako je na primer oče nekdanjega premierja Mira Cerarja med prejemniki, pravica pa bi se lahko prenesla tudi naprej.
Zakon, ki deli politiko in javnost
Zakon, ki omogoča te dodatke, sega v leto 1974. Čeprav so volivci na referendumu zavrnili širitev takšnih privilegijev, že pridobljene pravice ostajajo nedotaknjene. Poskusi njihove ukinitve so naleteli na odpor, predvsem z argumentom enakosti – zakaj bi kulturniki izgubili pravice, če jih športniki še vedno imajo? Vzporedno obstaja tudi t. i. Vilfanov zakon za športnike, ki pa dedovanja novih pravic več ne omogoča. Ta razlika dodatno poglablja občutek neenakosti.
Manj prejemnikov, a več vprašanj
Število prejemnikov dodatkov se sicer zmanjšuje – iz 66 na 58 v enem letu. Razlog je preprost: večina upravičencev iz prejšnjih desetletij odhaja. A vprašanja ostajajo. Ali naj država še naprej nagrajuje pretekle zasluge na tak način? In predvsem – ali naj te nagrade postanejo družinska dediščina? Na koncu ne gre več le za številke. Gre za občutek pravičnosti. In prav ta občutek je tisti, ki danes najbolj razdvaja.
Pripravil: I.M.
Vir: ZPIZ, Omrežje X
