Kako zakoni v resnici spreminjajo našo prihodnost

En sam popravek člena lahko v nekaj mesecih premakne milijone evrov, spremeni pravice ljudi in odloči, katera tehnologija bo pri nas sploh “dovoljena” za uporabo.

Zakonodajne spremembe vplivajo na prihodnost tako, da postavijo nova pravila igre: določijo, kaj je dovoljeno, kaj je tvegano, kaj se splača in kdo nosi odgovornost. Posledica ni samo več ali manj “papirjev”. Posledice so drugačne investicije, drugačne storitve in včasih tudi drugačne pravice v praksi. Najmočnejši učinek imajo takrat, ko se dotaknejo področij, kjer je zaupanje ključna valuta podatki, varnost, denar, zdravje in nove tehnologije.

Zakaj zakonodajne spremembe tako močno preusmerijo prihodnost?

Ker zakon ni komentar na realnost, ampak vzvod. Ko država ali EU določi novo obveznost, se podjetja začnejo obnašati drugače: načrtujejo stroške skladnosti, spreminjajo pogodbe, preoblikujejo produkte, iščejo zavarovanja in rezervne scenarije. Hkrati se spremeni tudi vedenje ljudi. Ker jim zakon nekaj omogoči (npr. več preglednosti) ali pa postavi mejo (npr. kaj se sme početi z biometričnimi podatki).

V praksi to pomeni: prihodnost ni “nekje tam”, ampak se gradi s tem, kako danes razporedimo tveganje. Če zakon določi, da mora nekdo prijaviti kibernetski incident, bo jutri manj prostora za pometanje pod preprogo in več pritiska, da se varnost sploh jemlje resno. Če določi standarde za uporabo umetne inteligence, bo jutri več zaupanja, a tudi več odgovornosti.

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Kdaj je sprememba priložnost in kdaj zavorna kljuka?

Priložnost je takrat, ko so pravila jasna, prehodno obdobje realno, nadzor predvidljiv, kazni pa sorazmerne. Takšna zakonodaja ustvarja stabilnost. Podjetjem olajša odločitev, v kaj vlagati, ljudem pa daje občutek, da imajo zavoro in pravico do pojasnil, ko tehnologija “odloča” namesto njih.

Zavorna kljuka postane, ko se spremembe dogajajo hitro, smer pa se menja s političnim vetrom. Takrat se pojavi tipičen paradoks: vsi si želijo pravil, nihče pa ne želi, da se pravila spreminjajo ravno sredi projekta. Zato so pri dobri zakonodaji pomembni tudi drobni. A odločilni mehanizmi: jasni datumi, fazno uvajanje, smernice, in predvsem dovolj časa, da se trg prilagodi.

Ali drži, da EU ureja tehnologije, ki se še razvijajo?

Da, in to je bistvo evropskega pristopa: poskusiti postaviti varovala, še preden se škoda razširi. Dober primer je evropski Akt o umetni inteligenci (AI Act), ki se uvaja postopno. Po časovnici Evropske komisije so se 2. februarja 2025 začele uporabljati splošne določbe (tudi o “AI pismenosti”) in prepovedi, 2. avgusta 2025 pravila za generalno-namenske modele ter obveznost, da države določijo pristojne organe in kazni, 2. avgusta 2026 pa začne veljati večina pravil in dejanski nadzor; poln razplet je predviden do 2. avgusta 2027.

Tu se prvič zelo jasno vidi, kako zakon neposredno “riše prihodnost”. Določa, katera raba tehnologije je nesprejemljivo tveganje, kje so zahteve po preglednosti in kdo je odgovoren, ko sistem naredi škodo. Evropska komisija ob začetku veljavnosti akta izpostavlja pristop “ljudje na prvem mestu”. Margrethe Vestager (izvršna podpredsednica Komisije) je poudarila varovanje pravic, Thierry Breton (komisar za notranji trg) pa je akt označil za “svetovni prvi” okvir, ki obvladovanje tveganj poveže tudi z odskočno desko za evropske inovatorje.

Kaj če se pravila “prepišejo” še preden zaživijo?

Potem prihodnost postane draga predvsem zaradi negotovosti. Klasičen primer so pravila trajnostnega poročanja (CSRD). Evropska komisija na uradni strani pojasnjuje, da morajo prve zavezane družbe nova pravila uporabiti že za poslovno leto 2024. Poročila pa objaviti v 2025. Toda okoli teh obveznosti se je razvil močan politični spor med “več preglednosti” in “preveč administracije”. Reuters je aprila 2025 poročal, da je Evropski parlament glasoval za zamik dela pravil. Tudi več časa za pogajanja o spremembah, med drugim zaradi pritiska glede konkurenčnosti in stroškov skladnosti.

Miti in dejstva, ki se v takih trenutkih hitro pomešajo:

Odkrijte, kako do zobozdravstvenih storitev po skoraj 3-krat nižjih cenah

Ali ste vedeli, da lahko za povsem enako zobozdravstveno storitev v različnih klinikah plačate tudi do trikratno razliko v ceni? Da – razlike so lahko osupljive, in prav zaradi tega je izbira prav

• Mit: »Če se zakon zamakne, se ne bo nič spremenilo.« Dejstvo: podjetja pogosto vseeno prilagodijo procese, ker jih k temu potiskajo banke, kupci in dobavne verige.
• Mit: »Zakon je samo birokracija.« Dejstvo: pri nekaterih področjih (npr. varnost, podatki) gre za sistem zaupanja brez njega trg ne deluje.
• Mit: »EU vedno ve, kaj dela.« Dejstvo: tudi EU včasih popravlja smer, posebej ko se pokaže, da je izvedba težja, kot je pisalo na papirju.

Kako se to že vidi v Sloveniji konkretno in ne teoretično?

Najbolj otipljivo tam, kjer je rok za prilagoditev kratek, posledice pa visoke. Pri kibernetski varnosti je EU določila rok za prenos direktive NIS2 do 17. oktobra 2024, Evropska komisija pa je maja 2025 javno pozvala del držav članic, naj prenos dokončajo. Slovenija je direktivo NIS2 v svoj pravni red prenesla z Zakonom o informacijski varnosti (ZInfV-1). Zakon med drugim ureja nacionalni sistem kibernetske varnosti, obveznosti obvladovanja tveganj in poročanje o incidentih ter izrecno navaja, da prenaša Direktivo (EU) 2022/2555.

V “končnih določbah” zakon pove še nekaj, kar se v praksi pogosto spregleda: začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu. Ker je bil objavljen 4. junija 2025, je to pomenilo začetek veljavnosti 19. junija 2025 datum, ko so se za mnoge zavezance stvari iz teorije premaknile v realnost. Da pravila niso samo črke na papirju, kaže tudi to, da Urad Vlade RS za informacijsko varnost objavlja posodobljena pojasnila in odgovore na vprašanja. O izvajanju zakona (kdo je zavezanec, kako poteka samoregistracija, kako se poroča o incidentih). To je tiha, a ključna plast prihodnosti: razlika med “zakon piše” in “zakon deluje”.

Podoben “prevod v prakso” se dogaja pri AI Act. V Sloveniji je nadzor razdeljen med več organov. AKOS na svoji strani navaja pet tržnih nadzornih organov, med njimi Agencijo za komunikacijska omrežja (AKOS), Informacijskega pooblaščenca, Banko Slovenije, Agencijo za zavarovalni nadzor in Tržni inšpektorat.

Kaj lahko danes naredi bralec ali podjetje, da ga prihodnost ne ujame nepripravljenega?

Najprej: ločiti “novico o zakonu” od “trenutka, ko zakon začne veljati”. Drugo: pri spremembah, ki se dotikajo podatkov, avtomatiziranih odločitev ali varnosti, se splača preveriti tri stvari: ali spadaš med zavezance, kakšna dokazila boš moral hraniti in komu boš odgovarjal, če gre kaj narobe. Za posameznika je koristno še nekaj bolj preprostega. Pri storitvah, ki uporabljajo avtomatizacijo, zahtevaj pojasnilo, ko se zdi odločitev nerazumna, in bodi pozoren, komu daješ občutljive podatke. Zakonodaja ne bo nikoli nadomestila zdrave pameti lahko pa jo naredi bolj učinkovito.

Kaj si velja zapomniti?

Prihodnost se ne začne, ko tehnologija pride na trg, ampak ko jo nekdo zapiše v pravila. Zakonodajne spremembe zato niso “oddaljena politika”, temveč zemljevid, po katerem bomo vozili. Nekje postavi omejitve, drugje odpre prostor, skoraj vedno pa preusmeri denar, odgovornost in zaupanje.

Pripravil: L. H.
Viri: Evropska komisija (AI Act in CSRD), AI Act Service Desk, Uradni list RS (ZInfV-1), GOV.SI (URSIV), AKOS, Reuters.