Kje v Sloveniji živi 300 zakoncev v isti ulici?
V času, ko lahko z nekaj kliki ostajamo povezani z več sto ljudmi, je nekaj precej manj samoumevnega: imeti nekaj ljudi, s katerimi si zares deliš življenje. Je graditi skupnost danes skoraj uporniško dejanje?
Kako dobro se poznate med seboj, da veste, kaj se drug drugemu dogaja ob uporabi vseh digitalnih platform, ki so na voljo? Se kdaj po nekaj tednih srečate z objemom in iskrenim veseljem. Ali lahko s kom govorite o stvareh, o katerih običajno ne govorimo med bežnim pogovorom ob kavi: o zakonu, otrocih, delu, utrujenosti, odnosih, veri, dvomih in spremembah, skozi katere gre življenje.
Več kot 300 zakoncev na enem mestu
Po Sloveniji deluje več različnih skupin, društev in organizacij, kamor se vključujejo različne interesne skupine. Konec septembra se je v Brežicah pod okriljem zakonskih skupin Družine in Življenja, na letnem srečanju Dajemo naprej zbralo več kot 300 zakoncev, večinoma voditeljev zakonskih – majhnih skupin iz vse Slovenije. Na prvi pogled bi človek morda pričakoval predvsem predavanja o zakonu. V resnici pa je bilo precej govora o nečem širšem: iz česa človek sploh živi in iz česa daje drugim.
Uporniško dejanje
Ena od zgodb, ob kateri so razmišljali udeleženci, govori o dveh sinovih. Eden hoče svobodo, zapusti dom in gre po svoje. Drugi ostane doma, vestno dela vse, kar je treba, vendar se sčasoma počuti skoraj kot služabnik. Če zgodbo pogledamo samo človeško, sta oba lika presenetljivo sodobna. Eden išče življenje vedno nekje drugje: v novem doživetju, uspehu, svobodi, projektu. Drugi ostane zanesljiv, priden in odgovoren, vendar začne vse početi predvsem zato, ker se mora. Oba načina življenja človeka lahko precej izčrpata. Zato je bila ena od rdečih niti vikenda vprašanje, kako živeti in delati iz notranje trdnosti, ne samo iz pritiska, dolžnosti ali potrebe po dokazovanju. In kako potem nekaj, kar je človek sam prejel, z veseljem dati naprej. To je tudi ideja imena srečanja. »Dajemo naprej« namreč ni mišljeno samo kot prevzemanje novih nalog. Gre za to, da ljudje, ki so sami v nekem obdobju dobili podporo, znanje, prijateljstvo ali prostor za rast, čez čas postanejo tisti, ki ustvarjajo tak prostor za druge. Morda je prav to danes skoraj uporniško dejanje.
Nova vprašanja
Majhna skupnost pa človeka uči nekoliko drugačne logike: ni treba, da vse nosiš sam. Nekdo drug ima lahko izkušnjo, ki je ti še nimaš. Nekdo te lahko posluša brez takojšnjega nasveta. Nekdo ti lahko pove, da je tudi njemu težko. Nekdo te lahko spomni na nekaj, kar si sam medtem pozabil. In tudi odnosi se ne končajo z nekim trenutkom, ko naj bi jih že »obvladali«.
Zakon, starševstvo in življenje nas ves čas postavljajo v nove situacije. Kar je delovalo pri tridesetih, pri petdesetih morda ne deluje več. Otroci odrastejo. Starši se postarajo. Pridejo bolezni, spremembe službe, izgube, nove možnosti in nova vprašanja. V tem smislu so lahko takšne skupine tudi precej preprost model vseživljenjskega učenja – le da se ne učimo predvsem iz knjig, ampak drug od drugega. In ob vsem resnem je tam še nekaj zelo običajnega: veselje, ko se spet srečaš.
Morda skupnost v letu 2026 ne pomeni, da vsi živimo v isti ulici in skupaj vzgajamo otroke. Lahko pomeni nekaj veliko bolj sodobnega in preprostega: da se kljub polnim urnikom zavestno odločimo, da ne bomo živeli samo drug mimo drugega.
S. B.
Foto: arhiv DIŽ, B. S.
