“Ko dvignem glas, sem histerična in za na psihiatrijo?”: Urška Klakočar Zupančič o očitkih, ki so jo zaboleli (FOTO)

Prva ženska na čelu parlamenta je spregovorila brez zadržkov. O provokacijah, o dvojnem merilu in o tem, zakaj je včasih težko ostati tiho. Njene besede odmevajo – in odpirajo vprašanje, ki presega politične klopi.

Prva ženska na čelu DZ – in takoj pod drobnogledom

Ko je Urška Klakočar Zupančič postala predsednica Državni zbor Republike Slovenije, je bil to simbolen trenutek. Prelomnica. Upanje, da se politična kultura premika naprej. A z vlogo je prišel tudi val opazk. Takšnih, ki jih moški predhodniki niso slišali. “Raven opazk, predvsem tistih, ki so letele name, je bila nižja kot pri mojih moških predhodnikih,” je dejala. In dodala nekaj, kar je zarezalo: morda bi bilo drugače, če bi si ta cilj zadal moški.

Dvojna merila, ki jih ne moreš preslišati

Vsak, ki je kdaj sedel v parlamentarni dvorani, ve, da tam ni tišine. So glasovi, replike, očitki. In včasih tudi provokacije. “Tudi mene so uspeli sprovocirati,” priznava. A vprašanje, ki ga odpre, je širše: kako s strpnostjo odgovoriti na izrazito nestrpnost? Kako reagirati, ko nekdo ne napade tvojega argumenta, temveč tvojo – ženskost? Ko dvigne glas, je “histerična”. Ko to stori moški, je “odločen”. In še več – po njenih besedah so ji očitali, da bi jo bilo treba zapreti na psihiatrijo. Besede, ki niso le politične. So osebne. In bolijo.

Politika ali ogledalo družbe?

Njene izjave niso le refleksija dogajanja v parlamentu. So ogledalo širše družbe. Kolikokrat ženske v vodilnih vlogah slišijo, da so preveč čustvene? Preveč glasne? Preveč neposredne? Politična arena je ostra. Toda ali mora biti tudi žaljiva? In ali res še vedno živimo v prostoru, kjer se odločnost pri moških nagrajuje, pri ženskah pa kaznuje z etiketo?

Besede, ki odpirajo razmislek

Predsednica DZ ni prvič pod drobnogledom. A tokrat ni govorila o zakonih, temveč o občutkih. O meji med profesionalnostjo in osebnim napadom. Njene besede ostajajo v zraku. Morda zato, ker se marsikdo v njih prepozna. In morda zato, ker odpirajo neprijetno, a nujno vprašanje: smo kot družba res pripravljeni na enaka merila – za vse? Ob tem se lahko vsak od nas vpraša: ko naslednjič nekdo dvigne glas, bomo slišali odločnost ali iskali etiketo?

Pripravil: I.M.

VIr: Facebook/Reporter