Koliko lačnih otrok je v Sloveniji? To pravijo številke
LJUBLJANA – Slovenija se znova izkazuje kot eden od evropskih svetilnikov socialne pravičnosti – pri otrocih, ogroženih zaradi revščine ali socialne izključenosti, smo na samem dnu lestvice. Nizka stopnja tveganja, ki ga beležimo, je rezultat trdnega družbenega konsenza, dolgoletnega dela in, kot bi kdo rekel, morda celo občasne sreče. Toda kaj se skriva za temi številkami? So razlogi res tako preprosti, kot jih navajajo uradni viri?
Kaj dela Slovenijo izjemo?
Slovenija je med državami, ki bi jih lahko opisali kot “oaze stabilnosti” v Evropi. Po podatkih Eurostata je bilo leta 2023 le 13,7 odstotka otrok v Sloveniji izpostavljenih tveganju revščine ali socialne izključenosti, medtem ko je evropsko povprečje kar 21,4 odstotka. Da bi razumeli ta dosežek, se moramo ozreti na nekaj ključnih dejavnikov – in morda celo na slovenski značaj.
Socialni transferji, ki so pri nas postali skoraj nacionalni šport, so eden glavnih razlogov za to nizko stopnjo. Preprosto rečeno, država pri nas staršem pomaga. Velik delež družin prejema različne oblike socialne pomoči, od otroških dodatkov do subvencij za vrtec – in te niso le simbolične, temveč resnično pripomorejo k znižanju tveganja revščine. UNICEF je v svojem poročilu za leto 2021 ugotovil, da socialni transferji v Sloveniji preprečujejo revščino pri skoraj polovici otrok, ki bi sicer končali pod pragom revščine (poroča UNICEF). To ni mala stvar – poglejte na primer Romunijo, kjer so ti transferji pogosto neučinkoviti, ali pa jih sploh ni.
Children at Risk of Poverty or Social Exclusion
— Informal Economy (@EconomyInformal) November 20, 2024
Highest 5 Countries
Romania🇷🇴
Spain🇪🇸
Bulgaria🇧🇬
Greece🇬🇷
Italy🇮🇹
Lowest 5 Countries
Slovenia🇸🇮
Finland🇫🇮
Netherlands🇳🇱
Czechia🇨🇿
Denmark🇩🇰@EU_Eurostat pic.twitter.com/OunCL9R7DE
Slovenija kot “nordijska država” Balkana?
Če vas podatki o Sloveniji spomnijo na skandinavske države, niste edini. Slovenijo pogosto primerjajo z Dansko, Finsko in Nizozemsko, ki imajo prav tako nizke stopnje tveganja revščine med otroki. A tu se podobnosti nehajo. Medtem ko te države izdatno vlagajo v celoten spekter socialne zaščite, je Slovenija znana po bolj “ciljanih” rešitvah. Brezplačni vrtec za drugega otroka je na primer ukrep, ki bi ga marsikatera evropska država lahko zgolj posnemala, saj zmanjšuje finančno breme družin na zelo konkreten način.
Toda, ali je Slovenija res primerljiva z nordijskimi državami? Po eni strani da – številke govorijo v prid. Po drugi strani pa se soočamo z lastnimi težavami, ki jih številke morda ne razkrivajo.
Kdo ostaja pozabljen?
Čeprav je splošna slika videti skoraj idilično, ostajajo določene skupine otrok, ki jih sistem ne doseže. Med temi so še vedno na vrhu lestvice otroci iz enostarševskih družin, kjer je tveganje revščine kar šestkrat višje kot pri otrocih iz dvostarševskih gospodinjstev. To je izjemno zaskrbljujoče. Je to le napaka v sistemu, ki potrebuje odpravo? Ali pa gre za globlji problem, kjer je potrebna korenita sprememba?
Dolgotrajna revščina je prav tako problem, ki ga je težko rešiti – skoraj polovica otrok, ki so revni, ostane v takšnem položaju tri leta ali več. To pomeni, da ti otroci ne samo, da nimajo enakih možnosti, ampak jih morda nikoli ne bodo imeli. Kako se lahko država, ki tako rada poudarja svojo “skandinavsko učinkovitost”, še vedno sooča s takšnimi statističnimi grozljivkami?
Na koga se moramo ozreti?
Medtem ko Slovenija lahko ponosno maha s številkami, ki so precej boljše od romunskih ali španskih (kjer so otroci ogroženi v več kot 30 odstotkih), ostaja vprašanje, ali lahko dosežemo še kaj več. Danska, ki jo pogosto idealiziramo, ima še nižje stopnje tveganja in bolj dodelane programe. Morda bi morali pogledati tudi v svojo zgodovino – kako je Slovenija, ki je pred tremi desetletji še rasla iz pepela Jugoslavije, postala vzor za druge? So razlogi zgolj v dobrem upravljanju? Ali pa je to tudi del slovenskega duha – vztrajnost, improvizacija in morda celo nekaj zdrave trme?
Ali lahko ohranimo ta uspeh?
Slovenija ima vse razloge za optimizem, a hkrati tudi nekaj za strah. Kaj bo prinesla prihodnost, če bo gospodarska rast zastala? Ukrepi, kot so subvencije za vrtec ali višji socialni transferji, so odvisni od državnega proračuna – in če se ta skrči, bi to lahko pomenilo težave za številne družine.
A ključ do dolgoročnega uspeha ne bo zgolj v številkah, temveč v ustvarjanju družbe, kjer bodo vsi otroci imeli enake možnosti za razvoj – ne glede na to, iz kakšnega doma prihajajo. Bo Slovenija znala preiti na naslednjo stopnjo, kjer ne gre več zgolj za reševanje revščine, temveč za ustvarjanje priložnosti za vse?
Viri: Eurostat, UNICEF, RTV Slovenija, Freepik.
Napisal: N. Z.