Mama obtoženega šokirala sodno dvorano – krivda preložena na ljubico!
Na ptujskem okrožnem sodišču se nadaljuje sojenje Tomažu Arkliniču, obtoženemu sostorilstva pri umoru svoje žene Sabine marca 2024. Primer, ki je odmeval po vsem državi, prinaša nova presenetljiva razkritja – nekateri dokazi mečejo senco dvoma na prvotne izjave, druga pričanja pa le potrjujejo hladnokrvnost in preračunljivost vpletenih.
Umor, ki je pretresel Slovenijo
Dogajanje 22. marca lani se je začelo kot navaden izlet zakoncev v Slovenske Konjice. Po obisku velnes centra in večerji v piceriji, sta se odpravila domov – ali pa se je vsaj zdelo tako. Toda Tomaž Arklinič je po navedbah tožilca Sabino zvabil na odročno lokacijo, kjer ju je čakala Aleksandra Škamlec. Sledila je morija – Sabina je bila enajstkrat zabodena, truplo pa zakopano v kup gnoja. Njeno izginotje je bilo prijavljeno šele naslednji dan.
Anekdota, ki je zamajala obrambo?
Eden izmed ključnih elementov sojenja je posnetek nadzorne kamere iz picerije, kjer sta zakonca večerjala. Kriminalist Matjaž Breznik je opozoril na nenavadno hitrost, s katero je obtoženi zaključil večerjo – komaj je pričakal, da Sabina poje, in že je bil na nogah. Obramba sicer trdi, da to ni nujno sumljivo, saj naj bi imel Arklinič vedno takšne navade. A tožilstvo vztraja: „Tisti, ki se pripravlja na zločin, ne bo deloval sproščeno. To ni večerja med možem in ženo, temveč prizor iz Hitchcockovega scenarija.”
Hladnokrvna preračunljivost ali naivnost?
Čudno je bilo tudi Arkliničevo ravnanje po prijavi izginotja. Ni iskal svoje žene, ni izkazoval panike, ni klical prijateljev, ni vpraševal policije o napredku preiskave. Po navedbah prič je celo navrgel nekaj bizarnih izjav, kot da ga ne zanima, kje je Sabina. Ali je bil prepričan, da bo umor ostal neodkrit? Se je zanašal na Aleksandrino diskretnost? Ali pa je preprosto verjel, da bo lažno poslovilno pismo zadostovalo za zaprtje primera?
ČE PRIMERJAMO S PODOBNIMI PRIMERI: V Sloveniji so zelo redki primeri, ko bi storilec po umoru ohranil tako hladnokrvno zunanjost. V znanem primeru umora Marije B., ki ga je leta 2005 zagrešil njen partner, je storilec prav tako mirno prijavil izginotje. A v tistem primeru je bil priča lažne zgodbe preveč ohlapna – pri Arkliniču pa je bila celo na videz prepričljiva.
Odgovornost Aleksandre Škamlec:
Aleksandra Škamlec je na predobravnavnem naroku priznala krivdo in decembra lani prejela 28 let zapora. Pritožba tožilstva na višjo kazen še ni rešena, a vprašanje, ki buri duhove, je preprosto: Ali je res delovala sama?
Tožilstvo trdi, da brez pomoči obtoženega Aleksandra ne bi mogla izpeljati zločina – od privabljanja Sabine, do prikrivanja trupla, do logistike celotnega scenarija. A obramba trdi, da je bil Arklinič zgolj „na napačnem mestu ob napačnem času”. Sodišče bo moralo odločiti, ali so posredni dokazi dovolj za obsodbo.
Pričanje, ki je presenetilo: Mama obtoženega prevrača krivdo
Med najbolj odmevnimi pričanji je bila tudi izpoved mame obtoženega, ki je zatrdila, da njen sin „ni bil slab človek, a se je zaupal napačni ženski”. Po njenih besedah je bil Arklinič zmeden, prestrašen, ko je izginotje prijavil policiji. Ali je to iskren opis sinove stiske ali poskus preusmerjanja odgovornosti na Aleksandro?
Primer je eden najbolj odmevnih v zadnjih letih. Ključno vprašanje je, ali bo sodišče sprejelo tezo o sostorilstvu ali bo Arklinič obveljal za naivneža, ki se je ujel v past zločinke. Sodba bo postavila pomemben precedens glede tega, koliko dokazov je dovolj za obsodbo sostorilstva pri umoru.
Poroča Večer, Svet24, Maribor24.
Pripravil: N. Z.
