Migranti v centru Ljubljane skupinsko posilili dekle – policija pa o tem ne sme poročati. Zakaj?

Ste vedeli, da nas policija ne sme obveščati o posilstvih? Odločitev obstaja – a kdo jo je sprejel, ostaja skrivnost

Leta 2019 naj bi na Metelkovi v Ljubljani migrant posilil dve študentki. Ena naj bi bila napadena kar tam, na javnem mestu. Dogodek ni bil objavljen v dnevnem poročilu policije. Ni bil izjema. Tudi skupinskega posilstva migrantov nad dekletom v Ljubljani ni bilo nikjer objavljenega. Gre le za primere, ki so nekako ušli v javnost. Prek govoric, člankov, anonimnih virov.

Zakaj policija o tem ni poročala? Policija pravi, da zaradi varstva žensk. Zaradi njihove dostojanstvenosti. Zaradi preprečevanja dodatne viktimizacije.

„Nikakor ne gre za spremembo prakse in novost pri našem obveščanju javnosti, ker policija v dnevnih obvestilih že v preteklosti ni samoiniciativno objavljala obvestil o kaznivih dejanjih zoper spolno nedotakljivost,” je policijski predstavnik Drago Menegalija zapisal v odgovoru novinarju za portal Spletnicasopis.eu.

A zakaj potem iz leta v leto javnost o teh dogodkih ve vedno manj? Zakaj, ko pride do napada v centru Ljubljane, v medijih ni niti sledu? Zakaj posilstva, zlasti tista, kjer so osumljenci tujci, ostajajo brez vsake omembe?

Odgovornost? Neznana. Sklep? Tajen.

Urednik portala Spletnicasopis.eu je od policije zahteval konkretne odgovore: kdo je sprejel odločitev, da se informacije o posilstvih sistematično ne objavljajo? Kdaj? Kje je sklep? Kakšna je bila strokovna podlaga?

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Ne eno samo vprašanje, ampak celoten nabor. Vključno z zahtevo po dokumentaciji. Rezultat? “Notranja zadeva,” pravijo znotraj sistema.

Pravijo tudi, da gre za prakso, ki traja že dolgo. Da ni čisto jasno, kdo je bil prvi, ki je odločil, da o tem ne obveščajo. Ampak nekdo očitno je bil. In nekje obstaja dokument ali vsaj elektronski zapis, kjer je to razvidno. A ga javnost ne sme videti.

Policija pojasnjuje, da ne gre za cenzuro, temveč za občutljivo ravnanje z informacijami. A hkrati priznavajo obstoj posebnega sistema filtriranja informacij. Sistem je zasnovan tako, da javnost določenih vrst kriminala ne izve. O migracijah, o spolnem nasilju, o samomorih. Želja? Preprečiti paniko. Ščititi žrtve. Zajeziti sovražni govor.

A kot opozarjajo na portalu, to ni le stvar dobrega okusa ali etike. To je stvar ustavne ureditve. Pravo do obveščenosti. „Če ni mogoče izvedeti, kdo, kdaj in kako je odločil, ni pravnega varstva,” opozarja.

Migrantski kriminal in molk

Primer Maročana Alija Safinija je postal simbolni primer prikrivanja. Bil je večkrat obsojen, nazadnje zaradi nasilja nad dvema ženskama. Ko je prišel iz zapora, je v centru Ljubljane brutalno napadel študentki. Posilstva. Ropi. Pretepi. Vse v enem tednu.

Pa ni bil izgnan. Ni bil nadzorovan. Pravzaprav je bil – po besedah nekaterih sodnikov – „neizsledljiv”. Žrtve pa niso vedele, da so bile v nevarnosti. Zakaj? Ker se takšni dogodki prikrivajo.

Policija se je oprla na varstvo osebnih podatkov. Tudi sodišče je najprej zatrdilo, da gre za zasebno zadevo. A ko je zadeva eksplodirala v javnosti, so si premislili. Nenadoma so bili dokumenti vendarle dostopni. Tudi sodba. Vodila jo je sodnica Mojca Kocijančič, nekdanja soproga ministra Aleša Zalarja (LDS).

Toda škoda je bila storjena. Ne le ženskam, ki bi morda ravnale drugače, če bi vedele. Tudi zaupanju v sistem.

Kaj to pomeni za nas?

Slovenija se pogosto ponaša kot odprta družba, a je v resnici čestokrat informacijsko zaprta. Policija ne poroča o posilstvih, ker naj bi ščitila žrtve. Ne pove, da so nekateri storilci migranti, ker naj bi s tem preprečila sovražni govor. Ne sporoči, da se je nekaj zgodilo, ker “preiskava še poteka”.

Odkrili smo, kje so cene za isto zobozdravstveno storitev za skoraj 3-krat nižje! Preverite tukaj

Ali ste kdaj pomislili, kako daleč ste pripravljeni iti – dobesedno in finančno – za popoln nasmeh? Cene zobozdravstvenih storitev lahko nihajo od povsem sprejemljivih do vrtoglavo visokih. Kaj

V resnici pa škoda ni le v prikrivanju. Je v tem, da nihče ni odgovoren. Ni podpisa. Ni sklepa. Ni termina. Organi? Da. Ljudje? Ne.

Policija je leta 2023 v uradnem odgovoru za Spletnicasopis.eu priznala, da so spremembe pristopa sprejeli že leta 2015. Takrat naj bi začeli oblikovati nov sistem selektivnega obveščanja. Toda kdo je ta sistem oblikoval? Po kakšni metodologiji?

Vprašanja ostajajo. Odgovorov ni.

Vse ostaja nekje med vrsticami

Zdi se, da smo v Sloveniji vzpostavili sistem, v katerem oblast – naj bo to notranje ministrstvo, policijsko vodstvo ali posamezni uradniki – ocenjuje, kaj ljudje smejo vedeti. In kaj ne.

Številni novinarji, zlasti tisti z neodvisnih portalov, opozarjajo, da to ni dopustno. Da javnost ima pravico vedeti. In da se na dolgi rok prikrivanje vedno obrne proti tistim, ki ga izvajajo.

Ljudje ne zaupajo več. Ne policiji, ne sodstvu. In ko pride do resnih situacij, je prepozno.

„Ker – kot kaže – oblast še vedno računa na to, da boste sčasoma prenehali spraševati,” zaključi Jančič.

Vir: Spletnicasopis.eu, ZDIJZ

Pripravil: N. Z.