»Na svoji zemlji smo ostali sami, država pa molči«: med domačini pri Šentjerneju vre od besa
Poteptana koruza, poškodovane poljščine, avtomobili na zasebnih zemljiščih in noči, ki jih namesto miru spremljata hrup in negotovost. Prebivalci Stražnika ter nekaterih drugih krajev v občini Šentjernej opozarjajo, da ne gre več za osamljene dogodke. Težave se ponavljajo, ljudje jih prijavljajo, vendar imajo občutek, da jih država pušča same.
Ves trud lahko izgine v eni sami noči
Za človeka, ki obdeluje zemljo, njiva ni samo kos zemljišča. V njej so ure dela, zgodnja jutra, seme, gorivo, stroški in skrb, ali bo pridelek sploh uspel. Nato pa pride noč, ko lahko nekdo vse to uniči v nekaj minutah. Prav to naj bi se zgodilo enemu od vaščanov Stražnika, kjer je bil v noči z nedelje na ponedeljek poškodovan posevek koruze. Na zemljišču so ostale poteptane in polomljene rastline, domačinu pa materialna škoda ter vprašanje, kdo je to storil in zakaj.
Po navedbah Ljudske iniciative Šentjernej takšni prizori niso več nekaj nenavadnega. Opozarjajo, da se prebivalci v okolici nekaterih romskih naselij pogosto srečujejo s poškodovanjem poljščin, poseganjem na zasebna zemljišča in drugimi oblikami uničevanja premoženja. Ljudje naj bi bili zaradi ponavljajočih se dogodkov vse bolj obupani, saj ne vedo, kaj jih bo čakalo naslednje jutro, ko bodo prišli na polje.
Prijave se vrstijo, težave pa ostajajo
Vaščani Stražnika naj bi v zadnjem obdobju podali več prijav zoper posamezne romske sosede. Opozarjali naj bi na glasno glasbo v nočnih urah, oviranje javnih poti in parkiranje vozil na zasebnih zemljiščih. Po uničenju koruze se je zato med domačini pojavilo vprašanje, ali je šlo za domnevno maščevanje zaradi predhodnih prijav.
Za takšno povezavo trenutno ni javno znanih dokazov, prav tako ni potrjeno, kdo je posevek poškodoval. Toda prav negotovost je tista, ki prebivalce še dodatno jezi. Ko storilca ne odkrijejo, škoda ostane, dogodki pa se po navedbah domačinov ponavljajo, se krepi občutek, da lahko nekdo poseže na tujo zemljo brez resnih posledic.
Ljudje ne zahtevajo privilegijev, ampak varnost
Materialno škodo je mogoče izračunati. Ocenijo se uničene rastline, izgubljeni pridelek in stroški dela. Veliko težje pa je izmeriti občutek strahu, nemoči in jeze. Domačini pravijo, da želijo zgolj tisto, kar bi moralo biti samoumevno: da lahko mirno spijo, uporabljajo javne poti ter brez strahu obdelujejo svojo zemljo.
Največji očitek zato ni namenjen le posameznikom, ki naj bi kršili pravila, ampak tudi državi. Ljudje imajo občutek, da pristojni razmere poznajo, a trajnih rešitev ni. Prijave se sprejemajo, policija ob posameznih dogodkih posreduje, toda domačini na terenu ne občutijo bistvenega izboljšanja.
»Kako dolgo bomo še ostali sami?«
»Vsako namerno uničevanje tuje lastnine je nesprejemljivo in bi moralo biti ustrezno raziskano ter strogo sankcionirano, saj je le tako mogoče preprečiti ponavljanje takšnih dejanj,« so zapisali v Ljudski iniciativi Šentjernej.
Od države zato pričakujejo več kot le beleženje prijav. Želijo hitre preiskave, jasne posledice za kršitelje in sodelovanje policije, občine ter drugih institucij. Ob tem je pomembno, da se odgovornost ugotavlja pri konkretnih posameznikih in da se dejanja ne pripisujejo celotni skupnosti.
V Stražniku je ostala uničena koruza, med ljudmi pa veliko globlja rana – občutek, da so na svoji zemlji prepuščeni sami sebi. Ko opozorila predolgo ostanejo brez odgovora, se obup spremeni v jezo. In domačini sporočajo, da je njihovega potrpljenja vse manj.
Pripravil: I.M.
Vir: Ljudstka iniciativa Šentjernej
