Noro! Toliko vina popije povprečen Slovenec – ali je to sploh še normalno?
Ko govorimo o slovenski identiteti, so nekatere stvari skoraj samoumevne: bujni vinogradi, ki se vijejo po gričih, steklenica domačega v kleti vsakega pravega Slovenca in globoko zakoreninjena ljubezen do vina, ki jo prenašamo iz generacije v generacijo. Kaj pa knjige? Se enaka strast do besede prenaša na knjižne police domačih dnevnih sob? Statistika, žal, kaže drugačno sliko.
Povprečen Slovenec na leto spije več litrov vina, kot prebere knjig, in ta podatek ni zgolj zanimivost – je ogledalo našega odnosa do kulture, znanja in intelektualnega razvoja. V letu 2022 je poraba vina na prebivalca znašala kar 33 litrov, medtem ko več kot 40 % Slovencev v istem letu ni prebralo niti ene knjige. Če bi primerjali, koliko časa porabimo za iskanje dobre buteljke in koliko za izbiro knjige v knjižnici, bi bila razlika verjetno še bolj boleča.
Vino – simbol tradicije, knjiga – postranska stvar?
Vino v Sloveniji ni le pijača, je kulturni fenomen. Spremlja nas na družinskih praznovanjih, državnih proslavah, vinskih festivalih in nedeljskih kosilih. Smo narod vinogradnikov in pivcev vina – v povprečju vsak odrasel Slovenec na leto spije toliko vina, da bi z njim napolnili skoraj 50 standardnih steklenic. In čeprav se v Sloveniji na leto izda približno 5.500 različnih knjig, od tega 1.000 slovenskega leposlovja, raziskave kažejo, da ljudje raje sežejo po vinski karti kot po knjižni polici.
Številke govorijo zase: povprečen bralec v Sloveniji na leto prebere manj kot 5 knjig, kar nas uvršča med države z najnižjo bralno kulturo v Evropi. V primerjavi s skandinavskimi državami, kjer ljudje preberejo tudi do 15 knjig letno, smo precej zadaj. Medtem ko na področju vinogradništva dosegamo zavidljive uspehe in izvažamo vrhunska vina, bralna kultura nazaduje.
Zakaj branje upada, vino pa ostaja?
Odgovorov je več, a eden izmed ključnih je dostopnost in čas. Knjige zahtevajo zbranost, poglobljenost in predvsem čas, ki ga ljudje danes nimajo ali ga preprosto ne želijo nameniti branju. Vino, po drugi strani, ni intelektualna investicija – je družabni katalizator, način sprostitve, nekaj, kar zahteva zgolj kozarec in dober trenutek.
Ob tem je pomembno tudi dejstvo, da je vinska kultura v Sloveniji izjemno močna in globoko zakoreninjena, medtem ko je kultura branja – vsaj v prostem času – pogosto zanemarjena. Slovenci sicer radi obiskujemo knjižnice, saj imamo kar 58 splošnih knjižnic in 13 bibliobusov, a vprašanje ostaja: ali vanje zahajamo, da bi brali, ali le zaradi urejenih prostorov, dostopa do interneta in morda prijetnega ambienta?
Kaj to pomeni za prihodnost?
Če so včasih veljali modri možje in ženske s knjigami v rokah za temelj intelektualnega razvoja, je danes vse večja nevarnost, da bo znanje postalo zgolj dostopen, a slabo izkoriščen vir. V času, ko nam informacijska tehnologija ponuja več znanja kot kdaj koli prej, pa se zdi, da beremo manj kot kdajkoli.
Ali to pomeni, da bi morali bralno kulturo promovirati enako intenzivno kot vinsko? Morda. Kaj pa, če bi ob vinski degustaciji organizirali tudi knjižne večere? Zakaj ne? Morda bi prav takšni dogodki lahko povezali dva svetova – užitek ob kozarcu odličnega slovenskega vina in intelektualno potešitev ob dobri knjigi.
Vino in knjige: Ali lahko obstajata v simbiozi?
Namesto da bi eno postavili proti drugemu, se lahko vprašamo, kako bi lahko oboje povezali v kulturo uživanja – ne le okusa, temveč tudi misli. Morda bi moral vsak vinogradnik imeti svojo knjižnico, tako kot imamo v Sloveniji 490 vinogradnikov in 277 krajevnih knjižnic.
Na koncu koncev, kozarec vina in dobra knjiga pravzaprav sploh nista nasprotnika – sta dopolnitev enega in drugega. Kdo ve, morda bi se tako povečalo število prebranih knjig – in ne bi bilo treba zmanjšati števila popitih kozarcev.
Pripravil: E. K. Vir: Vestnik, Freepik
