Nova politika Mete: transspolnost kot duševna bolezen?
Ko je Mark Zuckerberg, ustanovitelj družbe Meta, napovedal prehod na model “zapiskov skupnosti”, ki so ga uporabniki platforme X (nekdanjega Twitterja) že dobro spoznali, si verjetno ni predstavljal, kakšen vihar bo to sprožilo. Spremembe, ki na prvi pogled odsevajo širjenje svobode izražanja, so hitro postale predmet ostrih kritik zaradi svoje potencialno nevarne narave. Ali res živimo v času, ko svoboda izražanja pomeni tudi pravico do javne diskreditacije in stigmatizacije?
“Ni prav, da lahko nekaj izrečemo na ulici, ne pa tudi na spletu,” je poudaril Joel Kaplan, Metin glavni uradnik za globalne zadeve. A vprašanje, ki se ob tem poraja, je dvojen meč – ali to odpira vrata bolj odprtim razpravam ali pa omogoča tistim, ki si želijo širiti sovraštvo, da svoje trditve zavijejo v tančico mnenj?
Družbena omrežja kot orodje za oblikovanje resničnosti
Če so socialna omrežja v svoji prvotni obliki omogočala povezovanje ljudi in izmenjavo idej, se zdaj vse bolj izkazujejo za medij, prek katerega se oblikujejo celotne družbene norme. Na Facebooku ali Instagramu objavljena trditev ima lahko večji vpliv kot naslovnica časopisa. Kdo torej nadzira to resničnost? Zdaj bodo uporabniki Mete lahko označevali transspolnost kot duševno bolezen – nekaj, kar se na prvi pogled zdi kot povratek v preteklost.
Kritike in pomisleki nevladnih organizacij
Slovenske organizacije za pravice LGBTQ+ opozarjajo na nevarnost, ki jo takšne spremembe prinašajo. Zavod TransAkcija, vodilni glas za pravice transspolnih oseb v Sloveniji, je v odzivu poudaril, da tovrstne spremembe ne bodo le dovoljevale žalitev – ampak jih bodo normalizirale. “Ali lahko družbo gradimo na predsodkih in strahu?” so se vprašali na družbenih omrežjih. Spomnimo se – leta 2019 je Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) odstranila transspolnost s seznama duševnih motenj. A kljub temu Slovenija v zakonodajnem pogledu še vedno caplja za tem premikom.
Kaj pomeni tovrstna svoboda?
Pravnik dr. Matej Kavčič z ljubljanske pravne fakultete opozarja: “Svoboda govora ni absolutna pravica. Omejena je tam, kjer poseže v dostojanstvo drugega.” Opozorilo ni nepomembno – slovenska ustava v 63. členu prepoveduje vsakršno spodbujanje k sovraštvu in nestrpnosti. Tudi Kazenski zakonik RS jasno določa, da je spodbujanje sovraštva ali nasilja kaznivo dejanje. Kaj torej pomeni “mnenje”, ko je izrečeno na način, ki spodkopava pravico drugega do mirnega življenja?
Pravica do izražanja verskih prepričanj ali izgovor za diskriminacijo?
Nova politika Mete odpira vrata tudi vsebinam, ki opravičujejo diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti – če so utemeljene z verskimi prepričanji. Kritiki opozarjajo, da gre za nevaren precedens: “Kaj sledi? Bo naslednji korak dovoljevanje seksističnih komentarjev v imenu tradicije?”
Ohranjanje nekaterih zaščitnih mehanizmov – a je to dovolj?
Čeprav Meta ohranja določene zaščitne mehanizme – prepoved primerjanja temnopoltih oseb s “kmečko opremo” ter zanikanja holokavsta –, se postavlja vprašanje, ali je to dovolj za zaščito najbolj ranljivih skupin. Ali gre zgolj za dimno zaveso, ki naj skrije radikalne spremembe na drugih področjih?
Kako naprej?
Strokovnjaki za digitalno etiko opozarjajo na potrebo po jasnih mejah med svobodo izražanja in spodbujanjem sovraštva. Vse več je pozivov, da se ponovno razmisli o vlogi družbenih omrežij v demokraciji. Bo Meta z nadaljnjimi spremembami šla v smeri večje odgovornosti ali pa bomo postali priče še večji permisivnosti, ki lahko vodi v še več razkola?
Napisal: E. K.
Vir: Meta, Freepik
