• 18.41C Novo mesto
  • 23:56
  • Sre, 17.07.2019

Osebnost leta, ki odšteva dneve do spektakla na Dolenjskem

Uspešni podjetnik s svojimi somišljeniki skrbi, da se ohranja živ spomin na maestra Lojzeta Slaka.

TREBNJE – Televizija Vaš Kanal je tudi letos pripravila izbor za osebnost leta, kjer se je zmage in laskavega priznanja veselil Leopold Pungerčar, predsednik Zveze moto klubov Slovenije, ki skupaj z Moto klubom Trebnje vsako leto na velikonočni ponedeljek (do zdaj že dvajsetič) organizira blagoslov motorjev in motoristov v Mirni Peči. Tudi letos bo tako!

Čestitke za nagrado naj osebnost Dolenjske v letu 2018.
»Kaj pa vem, kako je z nagradami. Nikoli ne zadenejo pravega. Nisem se je nadejal. Ko sem preletel seznam vseh 12 nominirancev, sem najprej selekcioniral možne kandidate, ki bi si to zaslužili. Merilo je bilo, da so delovali širše, ne le na lokalni ravni. Sam bi to nagrado dal Silvestru Polaku, sva tudi prijatelja, ki sem mu za vse tudi čestital na prireditvi. Verjetno se ne zavedamo, kaj pomeni biti dedek Mraz in Miklavž ne na eni, ampak na nešteto šolah. Pa ne le eno soboto v letu, ampak vsak dan v prazničnem času in to že več kot 25 let. To je res žrtvovanje, del sebe je pustil v tem. Sicer pa je pri nagradi tako, da je pri nagradi glasovanje. To je mašinerija, ki deluje po svojih zakonitostih.«

Kje je shranjena nagrada?
»Trenutno na moji mizi v pisarni. Gre za zelo lepo stekleno priznanje z jedkanim napisom. Nekaj časa bo še tu, potem gre v vitrino.«

Ta intervju sva opravila na petek, 15. marca. Konec tedna, kakšen dan je za vami?

»Bil je pester. Pa ne toliko službeno kot v smislu preventiva v cestnem prometu. Sem član republiškega sveta za preventivo v prometu pri Agenciji Republike Slovenije za varnost v prometu. Celo njen predsednik. Zveza moto klubov Slovenije, agencija in policija smo pripravili skupno novinarsko konferenco, kjer smo opozorili na smernice in opozorila pred začetkom sezone enoslednih vozil.«

Vaš motor je pripravljen?
»Je. Pa ne le eden, ampak kar dva. Če eden odpove.«

Kaj pa vaše telo? Ste v pravi kondiciji, da sedete za krmilo?
»Ne še. Daleč od tega. Ravno na to primerno psihofizično stanje motoristov opozarjamo letos tudi s pomočjo posebne zgibanke, ki smo jo izdali. Sam sem lani analiziral kar nekaj nesreč izkušenih motoristov, kjer znanje in izkušnje niso bile sporne. Nesreči sta botrovala trenutna raztresenost in prevelika utrujenost.«

In nadaljuje:
»V preteklosti smo pogosto slišali: dovolj imam službe, utrujen sem. Rabim sprostitev, grem na motor. Napaka! Ko si utrujen, počivaj, pojdi na sprehod. Z motorjem se vozi, ko želiš na izlet ali ko si zaželiš svežega zraka.«

Glede na vse povedano bo vaša prva tura še počakala.

»Zagotovo se bom po veliki noči in prvem uradnem vseslovenskem blagoslovu motorjev v Mirni Peči (22. april) 27. aprila odpravil na izletniško vožnjo v Novo Štifto, kjer bo tudi blagoslov motorjev.«

Tudi zaradi ostalih posebnosti, predvsem pa zaradi blagoslova motorjev se Mirna Peč vsakoletno znajde v središču pozornosti. Kako velik organizacijski zalogaj je ta dogodek?
»Precej velik. Ponavadi si zadam za cilj, da 60 dni pred dogodkom začnem vrteti kolesje. Zbiram soglasja, dovoljenja, sodelavce, ki bodo poskrbeli za varnost, zdravstveno službo in še nešteto ostalih malih stvari.«

Kaj je pri tem dogodku in organizaciji le-tega ključno?
»Zagotoviti varnost prireditve.«

Kdo to opravi?
»Naši izkušeni motoristi, ki se jim pridruži tudi nekaj gasilcev iz naše občine, poleg je tudi nekaj podpornikov ljubiteljev motornih koles, ki so radi med motoristi. Ko jih zberem 40, je zadeva pod streho. To so vsi izkušeni možje, ki poznajo vse zagate in izzive, ki lahko nastanejo pri prihodu in odhodu iz Mirne Peči. Poprosimo pa tudi policijo, da je prisotna. Zgolj za voljo psihološke komponente. Dokazano je, da je že prisotnost uniformiranega policista umirja promet.«

Urbana legenda pravi, da je boter blagoslova nekdanji dušni pastir v Mirni Peči.
»Janez Šimenc je včasih služboval v Mirni Peči, potem je odšel v Domžale, zdaj je v Kranjski Gori. Se je govorilo, da imamo župnika, ki je navdušen motorist. Temu nisem posvečal pozornosti. Potem pa sem se enkrat peljal mimo župnišča in videl možaka, kako kleči ob motorji in nekaj vijači. Menil sem, da je primerno, da se ustavim in se predstavim ter si z župnikom sežem v roke. Hitro sva postala nerazdružljiva prijatelja, na mojo pobudo pa je bil izvoljen za blagajnika Zveze moto klubov Slovenije, kar opravlja še danes. Prav Janez je dal pobudo, da bi se na velikonočni ponedeljek dobili pri zvonu in da bi on opravil blagoslov za srečno vožnjo. Nekaj nas je bilo, potem smo naslednje leto povabili sosednji klub iz Trebnjega, potem smo šli širše in širše. Kot predsednik ZMKS sem dogodek uvrstil v letni koledar, ki ga izdaja zveza, ob tem pa sem pripomogel še k promociji dogodka. Prijel se je in dobili smo prvi uradni Vseslovenski blagoslov motorjev. Temu smo potem dodali še Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka ter dobili edinstveno prireditev!«

Koliko motoristov lahko sprejme Mirna Peč?
»Menim, da tja do 16.000! Odvisno je od vremena in datuma. Letos bo dogodek 22. aprila, kar bo krepko v pomladi, zato mrzlo ne bo. Če bo suho, lahko za parkiranje koristimo tudi sosednje travnike, ki nam jih vsako leto odstopijo domačini. Zadnji dve leti imamo tudi zaprto regionalno cesto skozi Mirno Peč, ki se s pomočjo uradne zapore spremeni v parkirišče.«

Od kje pri vas želja po motorju?
»Meni osebno je bilo to v zibelko položeno preko očeta, čigar prvo prevozno sredstvo je bil motor. Bil je eden prvih, ki je sploh imel motor v Mirni Peči, šlo je za preprost primerek Pucha. Dejansko se je celo življenje vozil z lahkimi motorji, sam pa sem mu sledil po travniku, cesti, gozdu … Ko sem prišel v Trebnje, tja me je odpeljala poslovna pot, sem spoznal kar nekaj sedanjih prijateljev motoristov. Porodila se je ideja, da si kupim težji motor. Potem sem bil izbran še za predsednika Zveze moto klubov Slovenije.«

Kako ste prišli v podjetniške vode, kjer še danes uspešno delujete?

»Bil sem štipendist Krke, tovarne zdravil. Med služenjem vojske v Mostarju sem imel leto dni časa, da premislim, kaj bi rad v življenju delal. Mikalo me je obrtništvo. Obrtnik je bil tudi moj oče. Bil je mizar, ki je delal doma, da je lahko preživel družino. Mene ni mikalo delo z lesom. Pred božičem 1987 sem se vrnil domov, nekaj dni za tem sem že bil v kadrovski službi Krke, tovarne zdravil. Sprejela me je ga. Colarič. Pojasnil sem ji, da želim iz tovarne. Zakaj pa, jo je zanimalo. Na svoje v podjetniške vode bi rad, sem povedal. Njen odgovor in ravnanje Krke sta me navdušila: rekla je, pojdi, poizkusi. Če ne bo šlo, se lahko vedno vrneš! Pa tudi štipendije mi ni bilo treba vrniti. Od leta 1988 sem obrtnik, potem sem bil samostojni podjetnik, pred dvema letoma smo se preoblikovali v d. o. o. Dejansko se ukvarjamo z medicino in farmacijo, inštrumenti za meritve laboratorijske tehnike v bolnicah. Ves ta čas tudi uspešno sodelujem s Krko, kjer je še precej tistih fantov, s katerimi smo kot generacija začeli v Krki. Vsakič, ko pridem v Krko, čutim pripadnost podjetju, čeprav sem zunanji sodelavec. Najbolj sem bil počaščen, ko sva pred leti s sinom Žigom dobila od Krke stalno kartico za vstop v podjetje, kamor lahko vstopamo kadarkoli, ko gre za poslovne in servisne namene. S tem nam je Krka izkazala izjemno zaupanje in priznanje.«

Vaše delovno mikrookolje je Trebnje. Je to obrtnikom in razvoju prijazna občina?

»Trebnje je nekoč slovelo po razmahu obrtništva. Pojem in vzor za vse so bile Domžale, kjer so obrtniki rasli hitreje kot gobe po dežju. Iz vsega tega se je razvilo precej podjetij z veliko dodano vrednostjo in zahtevno tehnologijo. Tudi Trebnje je bilo inovativno, bilo je nekaj zanimivih obrtnikov, ki so se lepo razvili, a bolj kot ne v trgovinski branži. Trgovina cveti, podjetij z visoko dodatno vrednostjo, inovativnostjo in zahtevno tehnologijo pa ni. Sam nisem velik obrtnik, smo malo podjetje, a nam zahtevna tehnologija in visoka dodana vrednost omogoča, da obstanemo na trgu. Merilo za obrtnikom prijazna občina je podatek, ali ima občina na voljo prostor za razvoj. Če ni prostora, ni razvoja. V Trebnjem je bilo v minulih letih na voljo nekaj rešitev za širitev industrijske cone, a so bili po mojem mnenju vplivi na okolje največkrat predebelo napisani. Obrtniki odhajajo drugam. Tudi v Mirno Peč, kjer je bila z veliko truda in težkimi mukami zgrajena industrijska cona. Tam so našli prostor vsaj trije podjetniki iz Trebnjega, ker v Trebnjem ni bilo prostora.«

Se bo Mirna Peč industrializirala?

»Mislim, da bo Mirna Peč še naprej ostala mirna občina s svojimi imenitnimi znamenitostmi. Industrijska cona na življenje ne bo imela velikega vpliva. Niti ni prav, da bi ga imela. Če bi imel sam kaj več vpliva, bi ljudi vprašal, kakšno občino si pravzaprav želijo. Ali tako, kjer naprej živijo svoje mirno življenje ali pa tako, kjer se razmahne industrijska cona, gospodarstvo z veliko dodatne vrednosti in stremljenje k vesolju, ki pa konec koncev na koncu življenja ne pomeni nič. Prednost Mirne Peči je, da lahko ostane taka oaza, kot je!«

Dvakrat ste kandidirali za župana Mirne Peči. Zadnji poraz je bil tesen in boleč, leta 2010 sta oba kandidata zbrala po 806 glasov, po ponovnem štetju ste izgubili z 807:805. Kako dolgo ste potrebovali, da ste »prežvečili« ta poraz?
»Tega ne prežvečiš nikoli! Rezultat je bil neodločen. Še danes ostaja dvom o vseh teh postopkih, ki so potekali. Na koncu se je izkazalo, da zmaga tisti, ki vztraja pod kakršnimikoli pogoji. Mogoče smo mi prehitro odnehali. Nismo obupali, bili pa smo utrujeni od vseh pritiskov, ki so jih izvajali z vseh koncev. Politika je vrag, takrat pa je bila na drugi strani močna politična stranka, ki je imela jasno strategijo, ki je bila izdelana do potankosti. Na moji strani smo bili amaterji, ki se na to nismo razumeli. Imeli pa smo čisto srce! Trikrat se je štelo na volilno nedeljo, pa se je matematika po treh dneh pokazala drugače. Izkazalo se je, da matematika ni tisto, kar bi matematika morala biti.«

Je pri vas ostalo kaj grenkobe po taki izkušnji v domači občini?
»Ne. Se je pa izkazalo, da bi bila sprememba takrat zelo zaželena in potrebna. Mirna Peč šele sedaj mogoče po mnogih letih doživlja spremembe, ki bi jih morala že takrat.«

Po novem je v kraju tudi Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka.
»Zadnjič sem bil tam minuli ponedeljek, z vodjo muzeja Ljudmilo Bajc in direktorico občinske uprave smo imeli sestanek na temo vseslovenskega blagoslova motorjev in obiska gostov v muzeju na dan dogodka.«

Maestro Lojze Slak je bil vaš stric. Tudi po vaši zaslugi se ohranja spomin nanj. V kakšnem spominu ste ga ohranili?
»Zelo dobrem. Ko je zbolel, je bolj ali manj vedel, da neke strašne rešitve stanja ne bo. Kak teden dni predno se je za vedno poslovil, sem ga obiskal. Še zdaj se spomnim njegove misli. Takole mi je rekel: ‘da se še njemu zdi neverjetno, da se je vse skupaj tako hitro končalo. Če bi to rekel nekdo, ki v celem življenju ni nič pametnega naredil in mu je bilo celo življenje dolgčas, bi še nekako razumel. Je pa še kako zanimivo, da je tako razmišljal Lojze Slak, ki je preigral celo življenje, bil na vseh kontinentih in koncih sveta, kjer sam nikoli ne bom. Dejansko je tudi Lojzetovo življenje odbrzelo od prvega do zadnjega dne.«

Spomin na Lojzeta, ljudskega godca in kralja ljudskih src pa živi.

»Letos oz. v tej sezoni še bolj. Ustanovili smo Koncertno zasedbo Slavkove glasbe, kjer smo obredli Slovenijo, bili smo v Avstriji, turnejo pa sklenili pred dnevi v Ribnici. Pripravili smo poseben koncert, kjer se s pomočjo glasbe, ki je v živo zapeta, in bogatim scenarijem, ki sem ga napisal, ter pomočjo fotografij in videa sprehodimo skozi Lojzeto življenje, ki je imel trnovo pot. Za svoje delo je dobil tudi izjemne nagrade, tudi grammya, kar ve malo ljudi! Na teh koncertih ne manjka veselja in obujanja spominov, ne manjka solz. Tudi meni se kdaj pa kdaj kakšna utrne. Še posebej, ko pridemo na koncertu do petega dela, kjer je tudi zadnja Lojzetova skladba Dragi prijatelji. Govori o tem, kako utihne harmonika, kako ugasnejo luči, ko je vsega konec … Je pa Lojze nekaj pozabil: njegovo življenje se je končalo, ostala pa je glasba, bogata zapuščina, ki je ostala med nami. Ko zaslišim njegovo glasbo, imam Lojzeta pred sabo.«

Še tole: dan ima 24 ur. Vi pa počnete uspešno toliko stvari. Kako vam uspeva?
»Težko!«

Ja?
»Moram pa priznati, da zdaj v zadnjem kar gre. Izredno težko je bilo, ko sem še redno igral v Šentjakobskem gledališču v Ljubljani, šest let pa sem bil tudi direktor. Takrat me je res zmanjkovalo. Bil sem v zagati. Zdaj sem dal gledališče malo na stran in ni mi treba preživeti toliko večerov v Ljubljani na odru Šentjakobskega gledališča, ki je absolutno edini oder v Sloveniji, ki ima pravo dušo. Ko stopiš na njega, si v drugem svetu!«

Vaše podjetje ostaja v družinskih rokah?
»Sin Žiga gre po moji poti, opravil je že številna šolanja v tujini. Če želiš delati v medicini in farmaciji, potrebuješ licence, ki jih pridobiš v tujini. Če tega ni, nimaš kaj iskati v nobeni tovarni. Žiga mi je enakovreden, na določenih področjih me je že prekašal, in lepo pokriva področje Slovenije in Hrvaške.«

D.P.