“Otrok se je vsako jutro jokal – prepisali smo ga in zgodilo se je to!”
Odločitev o izbiri šole je za mnoge starše ena najtežjih. Po eni strani zasebne in katoliške šole obljubljajo bolj individualen pristop, vrednote, disciplino, po drugi strani pa javne šole ponujajo večjo raznolikost, bolj sproščeno okolje in več virov. Toda ali je res pomembno, kam otroka vpišemo – ali pa je ključno kako se otrok tam počuti?
Ta zgodba staršev, ki so svojega sina po več letih prepisali iz katoliške v javno šolo, prinaša nekaj presenetljivih vpogledov. Njihov otrok je po prepisu postal drugačen – bolj srečen, bolj motiviran, bolj samozavesten. Kaj je bil razlog?
Katoliška šola: pričakovanja in realnost
Ko so starši vpisali sina v katoliško šolo, so imeli določena pričakovanja. Manjši razredi, več pozornosti učiteljev, vrednote in urejeno okolje – vse to jih je prepričalo, da je zasebna šola prava izbira. A kaj kmalu so opazili nekaj, kar jih je začelo skrbeti. Njihov sin je vsako jutro odhajal v šolo s cmokom v grlu, postal je zaprt vase, učil se je s težavo, domače naloge so bile mučne.
“Vsako jutro jok, vsak večer boj. Prej igriv in vedoželjen otrok se je zaprl vase,” pripovedujejo.
A je šlo le za občutek? Morda je bil otrok pač občutljiv? Ne nujno. Po podatkih Statističnega urada RS v Sloveniji deluje sedem katoliških osnovnih šol, ki jih obiskuje le okoli 2000 učencev, kar je manj kot 1 % vseh osnovnošolcev. Po drugi strani pa so zasebne šole pogosto v prednosti pri individualnem pristopu, a tudi pri strožji disciplini in specifičnih učnih metodah. Nekateri otroci v tem uspevajo – drugi pač ne.
Prepis na javno šolo: presenetljiv preobrat
Po dolgem razmisleku so starši sklenili, da sina prepišejo v javno šolo. Kar se je zgodilo v naslednjih tednih, jih je pustilo brez besed.
“Otrok je oživel. Prej je bil zaprt, zdaj kar ne neha govoriti – vse ga zanima, prihaja domov nasmejan. Zjutraj vstane z veseljem, domače naloge dela samoiniciativno. Ko pride domov, pove, kaj so tisti dan delali. Prej ni nikoli omenil ničesar,” opisujejo.
Seveda se takšne spremembe ne zgodijo čez noč. A ko se je začel z veseljem učiti, sodelovati v razredu in navezovati boljše odnose, so starši vedeli, da je bila odločitev pravilna. Kaj je torej tisto, kar mu je v javni šoli ustrezalo bolj kot v katoliški?
Javna vs. zasebna šola – razlike, ki jih ne opazimo na prvi pogled
Kurikulum je v osnovi enak, saj tako javne kot zasebne šole v Sloveniji sledijo državnemu učnemu načrtu. A razlike se pojavijo drugje – v načinu poučevanja, vzdušju in odnosih med učitelji in učenci.
- Manj pritiska? Javne šole naj bi bile v povprečju manj stroge pri disciplini, a po drugi strani nudijo več podpore učencem z učnimi težavami.
- Več socialnih stikov? Javne šole vključujejo večjo raznolikost učencev, kar pomeni širši spekter socialnih interakcij in izkušenj.
- Učne metode? Nekatere katoliške šole poudarjajo več discipline, manj ustvarjalnih metod, kar lahko vpliva na motivacijo otrok.
Ali je torej res tako enostavno? Ne nujno. Po raziskavi Pedagoškega inštituta RS se v zasebnih šolah otroci v povprečju bolje odrežejo na nacionalnih testiranjih, a to ne pomeni, da so srečnejši ali bolj motivirani.
Kaj lahko potegnemo iz te zgodbe?
Ta primer kaže, da ni enotnega odgovora na vprašanje, katera šola je boljša. Nekateri otroci bodo uspevali v strukturi in disciplini zasebne šole, drugi pa bodo potrebovali bolj sproščeno in dinamično okolje javne šole.
Starši, ki so prepisali sina, pravijo le eno:
“Žal nam je le, da tega nismo storili prej.”
In to je morda največji nauk te zgodbe – da šola ni le kraj, kjer otrok pridobiva znanje, ampak je tudi okolje, ki oblikuje njegovo samopodobo, samozavest in odnos do učenja. In če nekaj ne deluje, je včasih najboljša rešitev – sprememba.
Pripravil: N. Z.
Vir: FB
