Poglejte, kakšnega jurčka je našla gospa! Pa veste kje?
Z jesenjo je gozd dobil nove barve, rjave, oranžne in zlate odtenke. Hladnejši jutranji zrak in več vlage pomenita, da je to najlepši čas za gobarjenje. Če pogledamo na družbena omrežja, vidimo košare polne jurčkov in lisičk, ki jih ponosno delijo navdušeni gobarji.
Vlaga je ključ do uspeha
Gobe ne rastejo samo jeseni, a prav zdaj jim pogoji najbolj ustrezajo. Ker vsebujejo tudi do 90 odstotkov vode, je vlaga odločilnega pomena. Če so tla presuha, se najbolj splača iskati na severnih pobočjih in v senčnih delih gozda.
Raznolike pokrajine, raznolike gobe
Pohorje je zaradi vlažnega in hladnejšega zraka idealen za jurčke. Areh in Rogla sta že dolgo med najbolj priljubljenimi gobarskimi točkami. Kočevski Rog in širši kočevski gozdovi nudijo obilo vlage in tišine. Tam uspevajo jurčki, lisičke, štorovke in dežnikarice, pogosto pa se najde tudi kakšna redkejša vrsta. Pokljuka in Jelovica na Gorenjskem sta pravo kraljestvo mešanih gozdov, kjer jurčke, lisičke in črne trobentače pogosto najdete že sredi poletja. Tudi Bohinj z okolico je bogata zakladnica gob. Trnovski gozd in Nanos v Primorski regiji ponujata zanimiv preplet mediteranskih in alpskih vplivov, zato tam uspevajo mavrahi, lisičke in jurčki.
Kras kljub suši preseneti po dežju. Marele, jurčki in črne trobentače so pogosti spremljevalci kraških košar. Notranjska je znana po svojih gozdovih okrog Cerknice in Bloške planote, kjer uspevajo jurčki in dežniki, občasno pa tudi kukmaki in rdeče mušnice (seveda neužitne). Dolenjska in Bela krajina z obsežnimi mešanimi gozdovi ponujata obilje lisičk in dežnikov, jurčke pa boste največkrat našli po dežju v nižjih predelih, kjer se zrak dlje časa zadržuje. Štajerska ima svoje bisere, od Haloz do Kozjaka in Pohorskega podnožja. Tam najdemo jurčke, sirovke in ponekod celo redkejše užitne gobe, ki jih drugod skoraj ne poznamo.
Prekmurje in Prlekija morda nista prva asociacija na gobarjenje, a gozdovi Goričkega ponujajo prijetne kotičke, kjer uspevajo lisičke, jurčki in štorovke. Koroška je s svojimi globokimi dolinami in obsežnimi iglastimi gozdovi eden najbogatejših gobarskih koncev Slovenije. Jurčki tam rastejo množično, pogosto pa jih dopolnjujejo še trobente in sirovke.
Gozd kot zakladnica jeseni
Gobarski izlet ni le nabiranje hrane. Je nekaj več, stik z naravo, trenutek miru in hkrati pričakovanja. Ko stopiš v gozd, slišiš šelestenje listja, začutiš hladno vlago in čakaš tisti trenutek, ko se med mahom prikaže jurček. Mnogi pravijo, da je prav to tisto, kar dela gobarjenje posebno. Občutek, da si našel nekaj dragocenega, kar ti je podarila narava. Čeprav gobe rastejo skozi vse leto, je jesen njihov vrhunec. Najbolje jih boste iskali v senčnih in vlažnih delih gozda, predvsem na severnih pobočjih, kjer sonce ne izsuši tal. Po dežju je uspeh skoraj zagotovljen. Gobe se takrat prebudijo v nekaj dneh.
Na kaj morate paziti
Navdušenje nad gobami ima tudi svoje pasti. Nekatere vrste so neužitne ali celo strupene, zato je nujno, da se gobarji dobro poučijo in nabirajo samo tiste vrste, ki jih res poznajo. Če imate dvome, gobo raje pustite v gozdu. Pomembno je tudi spoštovanje narave.
Slovenski gozdovi so v tem trenutku prava zakladnica. Poleg jurčkov, ki so vedno najbolj iskani, so tu še lisičke in črne trobente. Redkeje boste naleteli na posebnosti, kot je lovkasta mrežnica, neužitna goba, ki pa s svojo obliko spominja na morsko zvezdo. Jesen nas vabi v gozd ne le zaradi gob. Sprehod po listju, vonj po vlagi in občutek pričakovanja, kdaj bo pred nami zrasel jurček, ustvarjajo posebno vzdušje. Gozd postane prostor tišine, a hkrati navdušenja in to je tisto, kar gobarjenje vedno znova naredi tako priljubljeno.
Napisal: K. J.
Vir: Facebook skupina – Gobe in druge naravne dobrote (Grega Klemenčič), dominvrt.si
