Pogrom nad mariborsko transspolno učiteljico: Ti ljudje naj pomislijo, da imam svojce
Triindvajsetletna Lucienne-Beatrice Krstova se je rodila v Skopju, z družino se je nato preselila v Maribor, ko je še obiskovala osnovno šolo. Je magistrska študentka na Filozofski fakulteti Univerze v Mariboru, tam študira pedagogiko in poučevanje anglistike. V okviru študijskega programa opravlja 14-dnevno pedagoško prakso na eni od mariborskih osnovnih šol. A še preden bi se ta lahko sploh dobro začela, so že nastale težave. Lucienne je namreč transspolna oseba.
Nekaj dni po začetku opravljanja prakse so se na socialnem omrežju Facebook začeli pojavljati sovražni zapisi skrajnežev, ki jih moti njena transseksualnost. V Facebookovi skupini Svet roditeljev Slovenije, ki ima več kot 10 tisoč članov, je gonjo začel skrbnik skupine Mihael Simić, češ, da po šoli hodi “našminkan, z brki in brado”, da s svojim videzom povzroča “razburjenje in zgražanje”, in da šola ne sme biti prostor “za tako izkazovanje”. Člane skupine je pozival, naj pišejo ravnateljici. Na Twitterju se je gonji pridružil Urban Purgar, eden vidnejših predstavnikov slovenskega skrajno desnega gibanja rumeni jopiči, ki je nacističnega voditelja Hitlerja označil za heroja. Transspolne osebe po njegovem ne bi smele poučevati otrok, niti ne bi smele v bližino otrok.
Počuti se ogroženo
Zaradi vsega skupaj predvsem osebno prizadeta, žalosti jo, da se o njej širijo laži in neresnice, hkrati se počuti ogroženo, navaja Mladina: »Nikoli prej nisem čutila paranoje, ko sem hodila po cesti – zdaj jo.« Zato namerava v zvezi z incidentom podati prijavo na policiji. V delitvah na Facebooku so člani skupine Svet roditeljev Slovenije označevali člane navijaške skupine Viole, ki so znani po agresivnih izpadih. »Odvzeli so mi zasebnost, poleg tega pa so me ogrozili. Strah me je,« priznava Krstova. »Ti ljudje naj pomislijo, da imam tudi jaz svojce in bližnje. Mama in oče me sprejemata in spoštujeta. Kako bi se počutili oni, če bi kaj takega brali o svojem otroku? Lahko bi pomislili tudi na to, da je nekdo bolj občutljiv kot jaz in bi si vzel življenje?«
Šola jo podpira
A kljub temu ostaja trdna v prepričanju, da bo postala učiteljica. »Za pedagoški poklic sem se odločila tudi zato, ker hočem zaščititi otroke, ki so del manjšin, torej otroke, ki so posebej izpostavljeni in se zaradi svoje drugačnosti srečujejo s takšnimi ali drugačnimi težavami. Hočem biti tam zanje, tudi zato, ker jaz tega, ko sem bila toliko stara, nisem imela,« pojasni za Mladino. Bodoči učiteljici so podporo izkazali na šoli, na kateri opravlja prakso, in na fakulteti.
N. D.; Foto: ff.um.si
