Poslovil se je igralec Uroš Maček: »Tišina za odrom, kjer je pustil sled svojega glasu«
Po dolgotrajni bolezni je v nedeljo umrl igralec Uroš Maček, dolgoletni član Slovenskega mladinskega gledališča. Bil je obraz in glas, ki je znal vsako vlogo napolniti z mirom in tišino – tisto, ki pove več kot besede.
Začelo se je na AGRFT – nadaljevalo v Slovenskem mladinskem gledališču
Uroš Maček je po študiju na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo leta 1988 postal član Slovenskega mladinskega gledališča (SMG). Tam je ostal do konca kariere – zvest svojemu odru, ansamblu in gledalcem, ki so ga prepoznali po izraziti prezenci in subtilnosti.
Rodil se je leta 1960, a pravo odrsko življenje se je začelo v osemdesetih. To so bila leta, ko je slovensko gledališče dihalo z nemirom časa – in Maček je bil njegov del. Nastopal je v institucionalnih in neodvisnih projektih, pogosto v vlogah, ki so zahtevale več kot igro: zahtevale so človečnost.
Na odru, na filmu in za mikrofonom
Maček ni bil le gledališki igralec. Njegov glas so poznali poslušalci radijskih iger, literarnih oddaj in nočnih branj.
Na filmu se je zapisal v zgodnjih delih slovenskega filma osemdesetih – Ljubezen (1984), Nobeno sonce (1984), Doktor (1985). Njegova pojavnost ni bila kričeča, temveč globoko človeška: tisti tip igralca, ki ne potrebuje reflektorja, da bi bil opažen.
Sodelovanja, ki so postala del zgodovine slovenskega gledališča
V Slovenskem mladinskem gledališču je sodeloval z vrsto najvidnejših režiserjev: Vitom Tauferjem, Diegom de Breo, Tomijem Janežičem, Jernejem Lorencijem, Ivico Buljanom, Matjažem Pograjcem, Borutom Šeparovićem in Oliverjem Frljićem.
Zadnji je režiral predstavo Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!, ki je osvojila mednarodne odre in prejela vrsto priznanj. Maček je bil njen neločljivi del.
Igral je v Kralju Learu, Pohujšanju v dolini šentflorjanski, Treh sestrah in drugih klasikah, a se je vedno znal izgubiti v vlogi – brez potrebe po naslovnicah.
Nagrade, priznanja in spomini
Njegovo delo je bilo večkrat nagrajeno:
– leta 1991 je prejel priznanje Združenja dramskih umetnikov Slovenije za vlogo Otroka 1 v Noči gostov,
– leta 2002 posebno nagrado žirije Festivala malih odrov na Reki,
– in leta 2010 nagrado za izjemno kolektivno stvaritev na Borštnikovem srečanju za Preklet naj bo izdajalec svoje domovine!
Za sodelavce je bil predvsem – miren, natančen, predan. Tisti, ki ne potrebuje odrskega aplavza, da bi pustil sled.
Odhod v tišini, kot se za njega spodobi
V SMG so zapisali, da se je poslovil tiho, po dolgi bolezni. A za sabo je pustil glas – v arhivih radijskih iger, v posnetkih predstav, v spominih generacij, ki so ga gledale.
Morda je to največ, kar lahko igralec zapusti: občutek, da si bil del nečesa, kar presega čas.
Pripravil: I.M.
Vir: SMG, Facebook
