Poštarji opozarjajo: Zakaj policija vstopa v romska naselja oborožena, medtem ko mora poštar tja povsem sam?

Vse več poštarjev priznava, da jih je na terenu strah. Še posebej v romskih naseljih, kjer se napetost kopiči, zaščite pa ni od nikoder. Sindikat DSPZ opozarja: »Pošta Slovenije ima gluha ušesa.« Kje je meja med dolžnostjo in golim preživetjem?

Strah, ki ga poštarji ne skrivajo več

Na papirju je to le še ena dostava. V resnici pa je vsak odhod v večja romska naselja na Dolenjskem preizkus poguma. Poštarji priznavajo, da se počutijo vse bolj ogrožene. »Razmere so čedalje zahtevnejše. Varnost bi morala biti samoumevna, a ni,« opozarja predstavnik sindikata Peter Helbel.

Tragičen dogodek v Novem mestu je ta strah le še povečal. Policisti tja prihajajo z neprebojnimi jopiči in čeladami. Poštarji? Sami, brez zaščite – z listi v rokah in tremi globokimi vdihi poguma.

Zgodba poštarja, ki že osem let stopa v negotovost

Eden od dolgoletnih poštarjev se spominja trenutkov, ko ga je bilo iskreno strah. »Najraje grem zgodaj zjutraj, ko je tam še mir. Pakete pustim na pošti – kolegici so jih nekoč otroci kar iz avta ukradli.« Pravi, da je pravi izziv sploh najti naslovnika. Dve hišni številki. Več družin. Eden nabiralnik. Včasih prijazni ljudje, drugič grožnje. In vedno tisti občutek, da si tam sam.

Še ena težava? Psi. »Priteče jih tudi po deset. Z motorjem si sploh ne predstavljam, kako je kolegom.«

Pošta Slovenije: »Ni večjih težav.« Poštarji: »Nihče nas ne sliši.«

Sindikat poziva, naj se vzpostavijo skupni predalčniki zunaj naselij. Preprosta, jasna rešitev. Vendar Pošta Slovenije odgovarja, da razmere niso tako problematične. Da je dialog stalen. Da ukrepi obstajajo.

Toda poštarji imajo drugačno izkušnjo. »Pošljemo vprašanja, dobimo pa splošen odgovor, da naj delamo varno. Kako naj?« pripoveduje eden izmed njih. Ko kdo doživi neprijeten incident, slišijo očitke: »Zakaj si pa šel tja?« Nižke plače. Težko delo. In brez dodatka za nevarne razmere.

Ko bi rad spregovoril na protestu, pa te je preprosto strah

Poštar, ki ga je teren utrdil, priznava, da se protestov ni udeležil. »Raje ne. Če bi izvedeli, bi me čakale posledice. Imam družino.«

To je stavek, ki pove vse – o razmerah, nemoči in tem, kaj vsak dan nosijo s seboj.

Policija obljublja pomoč. Rešitev pa ostaja nekje v zraku

Policija svetuje povezovanje z lokalnimi enotami in samozaščitna izobraževanja. A ključni ukrep – ureditev dostave – je v rokah Pošte Slovenije.

Vprašanje pa ostaja: kako dolgo bodo poštarji še tvegali svoje varnost, preden bo nekdo resno prisluhnil?

Zaključna misel

Poštarji niso žrtve svojega poklica, temveč nepogrešljiv del skupnosti. Morda je čas, da jim to tudi pokažemo – ne šele takrat, ko bo prepozno.

Pripravil: I.M.

Vir: Omrežje X, Facebook