Pozor, vozite po tem odseku? Manca je jokala od strahu – in ni bila edina (VIDEO)
Solze na srednjem pasu: Zakaj je vožnja po avtocesti med Trebnjem in Ljubljano postala nočna mora?
TREBNJE – LJUBLJANA – Ne, to ni pretiravanje. To je realnost vožnje med Trebnjem in Ljubljano, kjer naj bi bili trije pasovi za vožnjo zgolj prehodna, nujna rešitev med gradbenimi deli. A tisto, kar je videti na papirju kot logična ureditev za ohranitev pretočnosti, se je v resnici izkazalo za nekaj povsem drugega. In ne, ne gre samo za “malo zožan pas”. Gre za izkušnjo, ki marsikoga spravi v stisko.
Minuli petek se je Manca, ena izmed naših bralk, vozila po srednjem pasu. Iz Trebnjega proti Ljubljani. Klasika. Ampak kar se je zgodilo med to vožnjo, ni klasično.
»V nekem trenutku sem čutila, da ne morem več, roke so se mi tresle, srce mi je razbijalo. Hotela sem ustaviti, pa nisem mogla. Niti naprej, niti nazaj – samo upaš, da bo čim prej konec,« nam je povedala.
Sredi ceste. Sredi kaosa. V jekleni kletki med ograjami, brez prostora za dihanje.
Trije pasovi? Ne, trije koridorji brez milosti
Vsi vemo, kako izgledajo avtocestni pasovi. Prostor, rezerva, manevrski prostor. Tukaj? Nič od tega. Pasovi so tako ozki, da se voznik ne more niti malo zamakniti, ne da bi se zazrl v ogledalo in molil, da je še vedno v svoji “liniji”. Srednji pas? Najhujša mora. Smer tega je določena izmenično glede na to, v katero smer gre več vozil; v jutranjih urah je odprt proti Ljubljani, v popoldanskih urah pa v obratno smer, od Ljubljane proti Trebnjem. Poročajo, da bo tako vse do 15. 5. 2025.
Ker ne vidiš naprej. Ker imaš z leve in desne vozila, ki ti dihajo na ogledala. In ker se ti, roko na srce, zdi, da si povsem sam. Pa nisi. Samo vsi so preveč zaposleni s tem, da preživijo svojih 20 minut.
Tovornjak pred tabo, avtodom zadaj, ograja nekaj centimetrov stran. Cesta pa… vijuganje. Ne gre za raven, pregleden odsek. Gre za ovinke, blage nagibe in ves čas občutek, da si na drsališču, kjer vsak napačen gib lahko pomeni nesrečo.
Ali je to res najboljša rešitev? Ali to deluje?
To ni prvič
Na tem odseku potekajo obsežna gradbena dela – to vemo. Ampak sistem, ki je trenutno v veljavi, bi po mnenju mnogih voznikov moral v vsakem primeru spoštovati en osnovni princip: varnost.
DARS je v preteklosti že izvajal podobne sheme zožitev pasov, a tolikšna dolžina in takšna kombinacija ovinkov in omejenega prostora ni bila pogosta. Vsaj ne v tem obsegu. Odsek od Trebnjega do priključka pri Ivančni Gorici obsega več kot 10 kilometrov in v celoti poteka po razgibanem terenu. Ni ravnin, kjer bi voznik “spustil roke”. Je neprekinjen psihološki napor.
„To ni več vožnja, to je stresni test“
To so besede drugega voznika, ki se vsakodnevno vozi iz Novega mesta v Ljubljano. Pozna razmere. In ve, kdaj se prometni sistem znajde na meji človeške zmožnosti prilagoditve.
„Če imaš malo večje vozilo, kot je kombi, ti je sploh vse odveč. Avto z ene strani, ograja z druge, še ena ograda s tretje, nič rezerve, samo moliš, da ne zapelješ v ogrado,“ je dodal.
Ali vozniki pretiravajo? Morda. Ampak zakaj je potem več voznikov, ki se po vožnji fizično in psihično sesujejo?
Težave, ki jih uradne ocene ne pokažejo
Problem ni zgolj tehničen. Je človeški.
Vsaka ocena varnosti, ki upošteva zgolj širino pasu in dovoljen razmik, je nepopolna, če ne vključi človeka. Njegove percepcije prostora, stresa, reakcij, panike. Realnost je: povprečen voznik se na tem odseku ne počuti varnega. In to je podatek, ki ga uradna statistika (za zdaj) ne zajame.
Po podatkih DARS-a, objavljenih na njihovi uradni spletni strani, je sistem treh pasov namenjen ohranitvi maksimalne pretočnosti časovno obremenjenega koridorja. Kar drži. A pretok in varnost nista vedno zaveznika. Ponekod sta si celo nasprotnika.
Žeti sadove napak?
Domačini, posebej iz okolice Ivančne Gorice, Trebnjega in Grosuplja, so že večkrat opozarjali na nevarnosti. Facebook skupine so polne opozoril, osebnih izpovedi in celo predlogov, da naj ljudje vozijo raje po stari cesti. “Vsaj tam vem, da imam kam zapeljati, če me stisne,” piše nekdo iz Mirne Peči.
Pa je to res rešitev? Preusmeritev prometa na podeželske ceste? Te že zdaj pokajo po šivih, ko se zgodi kakšna nesreča in gre ves promet tja. To ni trajnostno. Niti varno.
Kaj pravi stroka?
Prometni inženir dr. Andrej Tomažič iz Fakultete za gradbeništvo in geodezijo je v intervjuju za Val 202 povedal: »Takšni režimi so mogoči, a zahtevajo dobro vodenje prometa, jasne signalizacije in predvsem komunikacijo z vozniki. Občutek varnosti je pogosto ključen dejavnik, da neka ureditev funkcionira.« (vir: Val 202)
Povedano drugače: lahko je nekaj na papirju skladno s standardi. Ampak če se ljudem meša ob vsakem ovinku, potem imamo problem.
In zdaj?
Manca se po tej izkušnji nekaj časa ne bo vozila sama. Ne po tem odseku. »Mogoče še, če gre nekdo zraven. Sama pa nikakor ne,« je zaključila. In ni edina. Med prebivalci Dolenjske je vse več govora o skupinskih prevozih, deljenju voženj, nekateri se celo vozijo po lokalnih cestah, da se izognejo avtocesti.
Ampak to ni rešitev. To je obvoz. Rešitev mora priti od zgoraj.
Ni pretiravanje, če jokaš med vožnjo
Ko nekdo med vožnjo joka od strahu, to ni osebna slabost. To je signal. Rdeča luč. Manca ni osamljen primer. Je glas mnogih. In če ga ne bomo slišali zdaj, ko še imamo priložnost… ga bomo morali slišati kasneje. Ko bo nekdo namesto solz pustil še kaj več.
Za zdaj pa ostaja samo tole vprašanje:
Kako so si to zamislili?
Pripravil: N. Z.
Vir: Osebna izpoved bralke Mance, poročanje bralcev, Val 202, DARS (uradna spletna stran)
