
Pretresljiv zapis hčerke velenjskega rudarja: Moj oče je za to delo plačal največjo ceno!
V ponedeljkovi tragični nesreči v Premogovniku Velenje so življenje izgubili trije rudarji. 49-letni Aleksander Judež, 32-letni Dejan Črep in 33-letni Mitja Stropnik. Dan žalovanja so v Velenju razglasili za petek, širom države pa so odpovedali številne zabavne prireditve. Gre namreč za eno najbolj tragičnih nesreč v slovenskih rudnikih.
Zastave na poslopjih državnih ustanov bodo danes spuščene na pol droga. Vlada je organizatorje kulturnih in drugih prireditev pozvala, naj vsebino prilagodijo dnevu žalovanja. Program bo prilagodila tudi Radiotelevizija Slovenije, med drugim bo Televizija Slovenija ob 12. uri za minuto zatemnila program.
Posebej se bodo spominu na umrle rudarje poklonili v Mestni občine Velenje. Premogovnik Velenje bo ob 16. uri v Domu kulture Velenje pripravil žalno sejo, po njej pa bo ob spomeniku rudarja žalna slovesnost. Dermol, župan Občine Šoštanj Boris Goličnik in generalni direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec bodo k spomeniku položili venec.
Vsi javni dogodki in prireditve v velenjski občini do vključno sobote so odpovedani. Nesreča se je zgodila zaradi vdora materiala v eno od premogovniških jam. Prvega mrtvega rudarja so reševalci našli v torek, v sredo pa še druga dva. Okoliščine nesreče pristojni še preiskujejo.
Kako smo otroci iz Velenja doživljali svoje očete knape
Splet je kmalu po tragediji obkrožil zapis ženske iz Velenja, ki je za očeta imela rudarja. ”V mestu, ki živi z rudnikom kot s svojim srcem, smo otroci rasli s posebnim občutkom s ponosom in strahom. Naši očetje so bili knapi, tihi junaki, ki so vsak dan vstopili v temne globine zemlje, da bi poskrbeli za našo in vašo prihodnost. To ni bila le njihova služba; bil je način življenja, ki ga lahko razumejo le tisti, ki so ga živeli.
Vsaka druga družina v Velenju je imela očeta knapa. Rudnik ni bil zgolj delo, bil je stalnica, ki je oblikovala naš vsakdan. Mi smo zrasli ob zvokih rudarske sirene. Poznali smo dve, tisto običajno, ki jo poznate vsi. In tisto drugo, strašljivo, ki je naznanjala nesrečo v rudniku. Ko je zatulila tista ta druga, se je življenje v trenutku ustavilo. V naši hiši je zavladala tišina, prežeta s strahom, da našega očeta morda ne bo več domov. In to enako bolečino sem začutila zopet včeraj.
Rudnik pa ni bil prizanesljiv. Moj oče, kot mnogi drugi, je za to delo plačal največjo ceno. Leta vdihavanja prahu in izpostavljenosti nevarnim snovem so pustila posledice. Zbolel je za rakom in kmalu smo razumeli, da mu rudnik ni vzel le zdravja, ampak tudi življenje.
biti otrok knapa ni bila le bolečina. Bil je tudi ponos. Naši očetje so bili preprosti, delavni ljudje z močnimi srci in čistimi dušami. Njihov trud je bil temelj naše skupnosti, njihov duh pa ostaja del nas, neizbrisen spomin na njihovo moč in vztrajnost.
Biti knap je ponos. Njihova življenja, čeprav prekratka, so bila izpolnjena z nesebičnim delom in ljubeznijo do družine. Njihov duh je čist in pravičen, in prepričana sem, da bo preganjal tiste, ki so izkoriščali njihovo delo, tukaj na zemlji in v večnosti.
Danes se želim spomniti na te ljudi, naše očete in vse njegove kamerate, ki jih nikoli ne smemo pozabiti. Velenje ni le rudnik, je mesto knapov, mesto ponosa in mesto spominov na tiste, ki so nosili težo tega sveta na svojih ramenih.
SREČNO KNAPI
Zato, se ni za bat… za nas otroke knapov, pokončno se bomo zoprstavili vsemu, kar ni v skladu z nami, naravo in ZKP… očetje so nam dali trdnost, ponos in stav.” je med drugim zapisala hči velenjskega knapa Nuša V.
su; Foto: Facebook/Premogovnik Velenje