Pri 87 letih so jo na silo izselili iz doma, v katerem je živela 71 let (VIDEO)
87-letna Maricarmen Abascal je v istem madridskem stanovanju preživela skoraj vse svoje življenje. Nato so jo ob prisotnosti policije iz njega odnesli na nosilih. Njena zgodba je v nekaj dneh postala simbol vse globlje stanovanjske krize v Španiji in na ulice Madrida spravila več deset tisoč ljudi.
Dom, v katerem je preživela 71 let
Za Maricarmen Abascal stanovanje v madridski četrti Retiro ni bilo samo naslov na osebnem dokumentu. Vanj se je preselila leta 1955 oziroma 1956 in v njem preživela naslednjih 71 let.
Tam je odraščala, živela z družino in se postarala. Danes je stara 87 let, je invalidna upokojenka in prejema približno 1.350 evrov mesečne pokojnine.
Toda stanovanje ni bilo njena last. Maricarmen je bila najemnica po starem sistemu najemnih pogodb. Pogodba je bila prvotno sklenjena z njeno materjo, po njeni smrti leta 2005 pa jo je prevzela Maricarmen in v stanovanju ostala pod podobnimi pogoji.
Dolga leta se ni zgodilo nič dramatičnega. Nato se je zamenjal lastnik.
Stanovanje je dobilo novega lastnika
Leta 2018 je nepremičnino kupila družba Urbagestión Desarrollo e Inversión. Maricarmen je takrat plačevala približno 500 evrov mesečne najemnine.
Novi lastniki so ji sprva ponudili možnost, da bi stanovanje kupila za približno 250.000 evrov. Za upokojenko takšen nakup ni predstavljal realne možnosti.
Pozneje se je začel pravni spor glede tega, ali lahko pod starimi pogoji v stanovanju ostane.
Prav tu je zgodba nekoliko bolj zapletena, kot se zdi ob posnetkih deložacije. Španska zakonodaja pri starih najemnih pogodbah omejuje število prenosov pogodbe na družinske člane. Ker je bila pogodba že prenesena z matere na Maricarmen, je imel novi lastnik pravno podlago za zahtevo po njenem prenehanju.
Primer je končal pred sodišči. Ta so na koncu pritrdila lastniku.
Deložacija je bila torej sodno odrejena. Toda prav to je odprlo vprašanje, ki je razdelilo špansko javnost: ali je nekaj, kar je zakonito, v takšnem primeru nujno tudi družbeno sprejemljivo?
Od približno 500 na 2.650 evrov
Ogorčenje je še povečala cena, po kateri bi lahko Maricarmen po navedbah španskih medijev ostala oziroma sklenila novo najemno razmerje.
Namesto približno 500 evrov bi nova mesečna najemnina znašala okoli 2.650 evrov.
To je skoraj dvakrat toliko kot njena celotna mesečna pokojnina.
Tik pred deložacijo se je pojavila celo anonimna donatorka, ki naj bi bila pripravljena pokriti razliko med zneskom, ki ga je zmogla plačevati Maricarmen, in zahtevano najemnino. Tudi to ni ustavilo postopka.
Po besedah njene odvetnice Beatriz Duro dogovora o novi pogodbi niso dosegli.
Trikrat so jo še rešili, četrtič ne več
Deložacijo so pred tem večkrat poskušali izvesti, vendar so bili trije poskusi preloženi oziroma preprečeni.
Ob četrtem je bilo drugače.
Že pred izvedbo so se pred stavbo zbrali sosedje in stanovanjski aktivisti. Nekateri so tam čakali od prejšnjega večera, drugi so ostali v stavbi. Želeli so preprečiti, da bi 87-letnica izgubila dom, v katerem je preživela skoraj vse življenje.
Na eni strani so bili protestniki, na drugi policisti in sodni izvršitelji.
Policija je množico odstranila in omogočila izvedbo sodne odločbe. Maricarmen so iz stanovanja odnesli na nosilih in jo z reševalnim vozilom prepeljali v madridsko bolnišnico Gregorio Marañón.
Prav fotografije in posnetki ostarele ženske na nosilih so zgodbo ponesli po vsej državi.
Dva dni pozneje je bila še vedno v bolnišnici
Družina je sporočila, da je bila Maricarmen po dogodku izčrpana in brez apetita. Še dva dni po deložaciji naj bi ostala hospitalizirana.
Kljub temu je iz bolnišnice poslala sporočilo ljudem, ki so jo poskušali obvarovati pred izselitvijo.
»Ni mi uspelo obraniti svojega doma, sem se pa borila, da bi se drugi naučili boriti za svojega,« je sporočila.
Takrat njena zgodba že zdavnaj ni bila več samo spor med eno najemnico in enim lastnikom.
Postala je simbol.
Na ulice Madrida okoli 25.000 ljudi
Konec tedna je sledil množičen protest. Po uradni oceni se ga je udeležilo približno 25.000 ljudi, organizatorji pa so navajali še bistveno višje številke.
Pohod se je začel na znamenitem trgu Puerta del Sol in nadaljeval proti španskemu parlamentu. Protestniki so zahtevali dostopnejše najemnine, močnejšo zaščito najemnikov in več omejitev pri deložacijah ranljivih ljudi.
Del protestnikov se po koncu pohoda ni razšel.
Več sto jih je na Puerti del Sol postavilo okoli sto šotorov in tam preživelo noč. Izbira kraja je imela tudi močno simboliko. Prav ta trg je bil leta 2011 eno od središč gibanja 15-M oziroma Indignados, ki je nastalo po gospodarski in finančni krizi ter močno vplivalo na poznejšo špansko politiko.
Tokrat je imel protest nov obraz: 87-letno Maricarmen.
Zakaj je en primer povzročil takšno eksplozijo?
Ker se je dotaknil težave, ki jo občuti vse več Špancev.
Najemnine so v zadnjem desetletju močno narasle. Po analizah podatkov nepremičninskega trga so se povprečne oglaševane najemnine na kvadratni meter med letoma 2014 in 2024 zvišale za več kot 80 odstotkov, cene stanovanj za nakup pa za več kot 60 odstotkov.
Pritisk je še posebej velik v Madridu, Barceloni in drugih gospodarsko ter turistično privlačnih območjih.
Na omejeno število stanovanj pritiskajo domačini, vlagatelji, kratkoročni turistični najemi in ljudje, ki se v velika mesta selijo zaradi dela ali študija.
Skoraj štiri milijone stanovanj je praznih, toda …
Španija ima ob tem na prvi pogled nenavaden paradoks. Po zadnjem celovitem popisu je bilo v državi več kot 3,8 milijona praznih stanovanj.
Zakaj jih torej primanjkuje?
Velik del praznih nepremičnin preprosto ni tam, kjer je povpraševanje največje. Skoraj polovica praznih stanovanj je v občinah z manj kot 10.000 prebivalci.
Prazno stanovanje v majhnem kraju tako ne pomaga veliko mladi družini, ki dela v Madridu in tam išče dostopno stanovanje.
Dodatna težava je razmeroma majhen fond socialnih oziroma javnih najemnih stanovanj. Prav zato lahko nenadna izguba dolgoletne najemne pogodbe za starejšega človeka pomeni praktično nerešljiv položaj.
Primer je postal tudi politični spor
Deložacija je hitro prišla tudi v špansko politiko.
Premier Pedro Sánchez je primer označil za družbeno tragedijo, njegova vlada pa se zaradi stanovanjskega vprašanja sooča z vse močnejšim pritiskom.
Leva koalicijska partnerica Sumar zahteva dodatno zaščito najemnikov in ukrepe proti deložacijam ranljivih ljudi. V primeru Maricarmen so se pojavili celo pozivi, naj država oziroma javne oblasti posežejo neposredno v vprašanje stanovanja.
Na drugi strani je predsednica madridske regionalne vlade Isabel Díaz Ayuso opozorila, da je šlo za sodno odobreno deložacijo. S tem se je razprava znova vrnila k temeljnemu konfliktu med pravicami lastnikov in zaščito najemnikov.
Lastnik je po ogorčenju ponudil vrnitev
Nato je sledil presenetljiv preobrat.
Družba Urbagestión je po množičnem ogorčenju predlagala, da bi stanovanje vključili v madridski program ReViVa. Ta je namenjen temu, da zasebna prazna stanovanja pridejo na trg po dostopnejših pogojih.
S takšno rešitvijo bi se lahko Maricarmen teoretično vrnila v isti dom.
Toda mestne oblasti so predlog zavrnile, ker stanovanje oziroma okoliščine primera ne izpolnjujejo pogojev programa. Občina je kljub temu ponudila pomoč pri iskanju dogovora med lastnikom in 87-letnico.
Zato zgodba še nima dokončnega epiloga.
Maricarmen je trenutno izgubila stanovanje, v katerem je preživela 71 let. Hkrati pa je njena deložacija dosegla nekaj, česar verjetno ni pričakoval nihče: iz osebne tragedije je nastala ena najbolj odmevnih zgodb o španski stanovanjski krizi.
In vprašanje, zaradi katerega je na ulice prišlo na tisoče ljudi, ostaja zelo preprosto: koliko mora biti človek star in kako ranljiv mora postati, da dom ni več samo vprašanje tržne cene?
Pripravil: I.M.
Vir
