Prišel je popravit peč, računal pa 144€ delovno uro – Slovence razburja oderuška cena servisa (FOTO)
Serviser se je v soboto odzval hitro in učinkovito ter rešil družino pred mrzlim vikendom brez ogrevanja. A ko je po pošti prispel račun, je hvaležnost hitro zamenjalo ogorčenje. 144 evrov na uro in enak znesek za prihod sta sprožila vprašanje: ali so takšne cene še normalne?
Sobota brez ogrevanja in hiter odziv
Dogodek se je zgodil ob najbolj nepravem času. V soboto dopoldne je odpovedala peč na pelete, brez katere bi bila hiša čez vikend brez ogrevanja. Serviser se je odzval, prišel na teren in težavo odpravil. Ogrevanje je ponovno delovalo, družina je bila rešena pred mrazom. Za odzivnost in pripravljenost delati ob sobotah si takšna pomoč nedvomno zasluži zahvalo.
Račun, ki je vse spremenil
Ko je po pošti prispel račun, je sledil hladen tuš. Ura dela je bila obračunana po ceni 144 evrov. Enak znesek je bil zaračunan še za potne stroške. Skupni znesek se je približal 600 evrom, kar je za marsikoga težko razumljivo, še posebej ob dejstvu, da je šlo za poseg, ki je trajal razmeroma kratek čas.
Primerjava, ki boli
Povprečna plača v Sloveniji pomeni približno 9,40 evra neto na uro. Med zaposlenimi so številni z visoko izobrazbo in velikimi odgovornostmi, ki v enem dnevu zaslužijo manj, kot znaša ena sama ura sobotnega servisa. Prav ta primerjava je tista, ki pri ljudeh sproži občutek krivice in jeze.
Znanje ali pretiravanje?
Zagovorniki visokih cen pogosto poudarjajo, da je treba znanje plačati. Vendar se ob tem odpira vprašanje mere. Servisiranje ene in iste vrste peči ni redka, ekskluzivna storitev, temveč ponavljajoče se delo. Mnogi obrtniki opozarjajo, da takšne cene ne odražajo realnega zaslužka serviserja na terenu, temveč predvsem poslovno politiko podjetja.
Kje se izgubi zdrava meja
Družina je serviserju v zahvalo za odzivnost namenila celo steklenico kakovostnega vina. Človeška gesta, ki pa ob pogledu na končni račun ni imela več prave teže. Ogrevanje ni luksuz, temveč osnovna življenjska potreba. Ko postane nuja vir pretiranih stroškov, se poraja vprašanje, kako bi se s takšnim računom spopadel nekdo z minimalno plačo ali upokojenec. Zgodba zato ni le o enem računu, temveč o širšem problemu cen storitev, ki vse pogosteje presegajo občutek zdrave pameti.
