Razvoj otrok: kdaj šola pomaga in kdaj zavira
Šola pomembno oblikuje razvoj otrok, ker vsak dan vpliva na njihove miselne vzorce, odnose in občutek lastne vrednosti. Ne gre le za znanje, temveč za to, kako otrok razume napako, avtoriteto in sebe v skupini. V letih šolanja se utrjujejo navade, ki ostanejo tudi takrat, ko so ocene že pozabljene. Zato je vprašanje vpliva šole na razvoj otrok predvsem vprašanje dolgoročnih posledic, ne trenutnega uspeha.
Zakaj šola vpliva na razvoj bolj, kot si priznamo?
Ker je šola vsakodnevni “poligon” za razvoj: otrok v njej trenira pozornost, vztrajnost, sodelovanje, komunikacijo in občutek pripadnosti. Uči se tudi tega, kaj pomeni napaka ali je napaka prostor za učenje ali razlog za sram. To se ne zgodi v enem pogovoru doma, ampak v stotinah drobnih situacij: pri spraševanju, v skupini, v garderobi, v konfliktu na igrišču.
In šola je sistem. Ima urnik, pravila, pričakovanja. To otrokom daje strukturo, ki jo mnogi potrebujejo, da se sploh lahko umirijo in rastejo. Na GOV.SI je jasno opisano, kako je šolsko leto organizirano, kako poteka pouk, kakšna varstva in oblike dela so otrokom na voljo.
Kdaj šola najbolj vpliva na razvoj otrok?
Najbolj v prehodih: ob vstopu v 1. razred, ob menjavi razrednika, ob prehodu v predmetno stopnjo, v adolescenci. Takrat se pogosto pokaže, ali ima otrok okrog sebe odrasle, ki ga znajo ujeti ali pa v sistemu postane “tisti, ki moti” ali “tista, ki je tiho”.
OECD je pri raziskovanju socialnih in čustvenih veščin opozoril na zanimiv (in neprijeten) vzorec: 15-letniki so v povprečju poročali o nižjih socialnih in čustvenih veščinah kot 10-letniki, ne glede na spol ali socialno ozadje. To ne pomeni, da šola “pokvari” mladostnike pomeni pa, da obdobje adolescence zahteva drugačen pristop, več varnosti, več odnosa, manj golega pritiska.
Kako učitelj in razredna klima vplivata na samopodobo?
Otrok se lahko uči v povprečnih pogojih, če se počuti videnega. Obratno pa lahko v odlični šoli nazaduje, če se vsak dan počuti izpostavljenega ali osramočenega. V strokovni reviji Zavoda RS za šolstvo Vzgoja in izobraževanje mag. Tamara Malešević piše, da “vključujoča šola temelji na dobrih odnosih med vsemi učenci in odraslimi” in da se dobri socialni odnosi krepijo z vključevanjem vseh.
To je v praksi zelo konkretno: učitelj, ki zna postaviti mejo brez poniževanja, lahko otroku zgradi varno notranjo “hrbtenico”. Razred, kjer se norčevanje sankcionira, postane prostor, kjer si otrok upa poskusiti. In otrok, ki si upa poskusiti, se začne razvijati hitreje kot otrok, ki se stalno varuje.
Kaj se zgodi, ko sistem zahteva predvsem ubogljivost?
Tu postane stvar občutljiva. Andreas Schleicher, direktor OECD Direktorata za izobraževanje in spretnosti, opozarja, da lahko sistemi, ki od otrok pričakujejo predvsem “compliance” (ubogljivost), sčasoma izrinejo radovednost in ustvarjalnost. To je tisti tihi paradoks: šola želi znanje, a včasih nevede oslabi motor, ki znanje poganja vprašanja, igro, pogum. V praksi to vidimo pri otrocih, ki so “pridni” in dobri, a se bojijo povedati idejo, ker bi bila “napačna”. Ali pri otrocih, ki začnejo sovražiti predmet, ki jih je nekoč zanimal, ker je postal samo še tek na čas.
Ali drži, da so ocene glavno merilo razvoja?
Ne. Ocene merijo del akademskega znanja v določenem trenutku. Ne merijo pa, ali otrok zna prositi za pomoč, ali zna zdržati poraz, ali zna delati v skupini, ali zna prepoznati, da je preobremenjen. In prav te stvari pogosto odločajo, ali bo otrok kasneje dobro funkcioniral v srednji šoli, na fakulteti, v službi, v odnosih. Mit je tudi, da “strožja šola vedno naredi več”. Stroga pravila sama po sebi niso problem problem je, če so brez odnosa. Struktura + varnost deluje. Struktura + strah pa pogosto ustavi razvoj.
Kdaj šola spodbuja razvoj otrok in kdaj ga zavira?
Šola pomaga, ko:
- otrok dobi jasna pričakovanja in pošteno povratno informacijo,
- ima občutek pripadnosti (vsaj en odrasli v šoli je “njegov”),
- se težave rešujejo zgodaj, brez etiketiranja.
Šola lahko škodi, ko:
- se težave razume kot “lenobo” ali “problematičnost”, ne kot signal,
- je nasilje ali poniževanje del “normalnosti”,
- se otrokovo vrednost zoži na uspeh.
Zato WHO pri konceptu “šole, ki spodbuja zdravje” izpostavi šolo kot okolje, ki krepi zdravje, učenje, dostojanstvo, socialno podporo in tudi duševno zdravje ne le učnih rezultatov.
Kaj pomeni lokalni kontekst v Sloveniji?
Slovenski sistem je zasnovan kot dostopna javna mreža, kjer ima otrok pravico do osnovnošolskega izobraževanja pod enakimi pogoji, organizacija pa vključuje tudi jutranje varstvo, podaljšano bivanje, interesne dejavnosti in druge oblike podpore. V praksi to pomeni: šola ni samo “pouk”, ampak prostor, kjer otrok preživi velik del dneva zato je kakovost odnosa, varnosti in kulture šole odločilna.
In še nekaj: razvoj ni enak za vse otroke. Sistem lahko neenakosti zmanjšuje (z dobro podporo, vključevanjem, pravičnim ocenjevanjem) ali povečuje (če je pomoč odvisna od “sreče”, posameznega učitelja ali finančnih možnosti družine). Prav zato OECD poudarja, da razvoj socialnih in čustvenih veščin ne bi smel biti odvisen od ekonomskih virov ali naključja.
Kaj lahko starši realno opazujejo, da bodo vedeli, ali šola deluje?
Najboljši “indikator” ni redovalnica, ampak otrok doma. Vprašajte se: ali otrok po šoli večinoma deluje varno ali stalno napeto? Ali govori o vsaj enem učitelju z zaupanjem? Ali ima občutek, da lahko naredi napako in jo popravi? Če je odgovor večkrat “da”, šola verjetno podpira razvoj tudi če ni vse popolno. Na koncu se otrok iz šole ne vrne samo z znanjem. Vrne se z občutkom, kdo je med drugimi ljudmi. In to je razvoj, ki ga je vredno jemati resno.
Pripravil: L. H.
Viri: OECD, WHO, GOV.SI, Državni zbor RS, Zavod RS za šolstvo
