Reševalec razkril dogajanje: “Ne razmišljaš, adrenalin dela, veš, da so notri kamerati”
VELENJE – Nesreča, ki je pretresla celotno rudarsko skupnost, je za seboj pustila neizbrisljive posledice – ne le za družine pokojnih, ampak tudi za tiste, ki so se borili za njihova življenja. Eden izmed njih je Simon Dobaj, dolgoletni reševalec Premogovnika Velenje, ki je bil tistega usodnega ponedeljkovega večera med prvimi, ki so stopili v globine jame Pesje, da bi poskušali rešiti ujete rudarje. O tem poroča Večer.com.
Ko je ob 19.12 prejel klic dežurnega, ni bilo časa za razmislek. “Kot vedno sem takoj sedel v avto in šel. Vmes sem poklical kolega, če kaj vesta, kaj se dogaja. Eden je rekel, da je udarilo blato in da se niso vsi rešili in da je stvar resna,” je povedal Dobaj, ki že tri desetletja sodeluje v reševalnih akcijah pod zemljo.
Takrat so vedeli le za enega pogrešanega – čez minuto že za tri. Ko je prispel na mesto nesreče, so mu nadrejeni takoj dodelili nalogo: s kolegom je moral vstopiti v jamo in organizirati jamsko bazo ter koordinacijo reševalne operacije.
Neizprosne razmere in nemoč pred naravo
Rudarji vedo, da je vsak dan pod zemljo tveganje – a takšne katastrofe se dogajajo redko. Voda, pesek, blato – vse je udarilo hkrati. Metan, ogljikov dioksid, popolna tema in zasutje so kmalu dali slutiti, da upanja ni več. “Ko greš v akcijo, ne razmišljaš. Adrenalin dela, greš na polno, ker veš, da so notri kamerati. Veš, da jih je treba čim prej rešiti.” A kljub naporom in neštetim uram pod zemljo je bilo jasno, da se je zgodila tragedija.

Takšne situacije niso nove – a vsaka je drugačna, vsaka pusti brazgotine. Dobaj je v 30-letni karieri že doživel nesreče, a “takrat ni bilo tako. Ni bilo sprožene celotne reševalne čete, ni bilo tega obsega. Zdaj smo morali do njih priti ročno.” Vir: Večer.com
Nesede niso potrebne, komarati SREČNO tam nekje za mavrico 😞😞😞😞 pic.twitter.com/xFhgc062vG
— Simon Dobaj (@simdob) January 22, 2025
Psihološka pomoč – nuja, ne izbira
Reševalci so vajeni napora, pričakovanj, ki jih družba polaga na njihova ramena. Toda ko se zavesa spusti in reflektorji ugasnejo, ostanejo sami s spomini. “Psihološka pomoč, ki jo je s pomočjo Uprave RS za zaščito in reševanje ponudil Premogovnik Velenje, je izjemno dobrodošla. Danes sem se je tudi sam udeležil. Ko daš nekaj iz sebe, je veliko lažje,” je povedal eden izmed reševalcev.
Vsak si tragedijo predela po svoje – nekateri se umaknejo v tišino, drugi se vržejo v delo, spet tretji jo skušajo izgovoriti. “Ampak življenje mora teči dalje. Smolo so imeli, narava je pokazala zobe. Jama kot taka je nepredvidljiva. Kot cesta, letalo, karkoli.” Vir: Večer.com
Dan žalovanja – rudnik se je ustavil
Redko se zgodi, da se cela proizvodnja ustavi – rudniki delujejo, ker morajo delovati, ker so hrbtenica energetike. A tokrat je bilo drugače. V Premogovniku Velenje so želeli, da se rudarji dostojno poslovijo, zato so zaustavili delo. Prvotno je bilo dogovorjeno, da bo ustavljena le popoldanska izmena, a ker je bil razglašen dan žalovanja, so zjutraj sprejeli odločitev, da ta dan nihče ne bo delal.
To pa je prineslo tudi organizacijsko zmedo – odločitev ni bila pravočasno skomunicirana, kar je povzročilo nekaj negodovanja. “Vendarle je dan žalovanja, zato so rudarji zjutraj odšli domov, da se bodo popoldne lahko udeležili žalne seje,” je dejal predsednik sindikata SPESS Simon Lamot. Vir: Večer.com
Rudarji – ljudje, ki jih vidimo šele, ko jih izgubimo
Težko je razumeti težo rudarskega poklica, če nisi nikoli stopil v globino jame, če nisi nikoli začutil, kako se strop nad tabo zatrese, če nisi nikoli vedel, da je med tabo in površjem zgolj nekaj metrov skale in blata.

Generalni direktor Premogovnika Velenje Marko Mavec je na žalni seji dejal: “Naši trije sodelavci so bili ljudje, ki so razumeli, da njihovo delo pomeni več kot zgolj izkopavanje premoga. S svojo predanostjo in vztrajnostjo so zagotavljali energijo, toplino in stabilnost za tisoče domov in družin.”
To je tragedija, ki bo pustila pečat – ne le v podjetju, ampak tudi v širši skupnosti. Ljudje se sprašujejo – ali bi bilo mogoče kaj narediti drugače? Ali so bile varnostne procedure res zadostne? Bo prihodnost rudarstva v Sloveniji po tem dogodku enaka?
Nesreča v jami Pesje je opomnik na to, da pod zemljo, kjer je tema, prah in vročina, vsak dan ljudje tvegajo življenja, da bi na površju luči ostale prižgane.
Vir: Večer.com, www, X
Pripravil: N. Z.