Saga se nadaljuje! Še več izpovedi o dogajanju za zaprtimi vrati vrtcev

Kaj se dogaja v slovenskih vrtcih? Lana Mikec sprožila plaz, ki ne pojenja

NOVO MESTO – Zgodba Lane Mikec o vrtčevski izkušnji njenega sina Thorina je sprožila vihar. Celoten uvod v dogajanje lahko preberete TUKAJ. Zdaj pa se pogovor poglablja.

Kar se je začelo kot osebna odločitev mamice, da otroka izpiše iz vrtca – se je v nekaj dneh razraslo v nacionalno razpravo o kadru, pogojih dela, čustveni (ne)stabilnosti in… otrocih, ki nimajo glasu.

In ljudje – so začeli govoriti.

“Plus ta mejckeni otroc ne morejo izrazit kaj je narobe.”

Ena od vzgojiteljic je Lani poslala neposredno, bolečo izpoved:

“Odrasla oseba lahko reče v neki situaciji, k se nekdo znasa nad njim in je slabe volje – glej tu so meje. Kako pa naj en dvoletnik to izrazi?”

Nadaljuje:

“Za vsak kakec lažej v bolniško, depresija pa je soloh razlog, da te ni na delovnem mestu, kjer z delas z otroci ni.”

Dveletnik ne zna reči “tole mi je preveč”. Samo joka.

“WTF – to niso otroci krivi! Dajemo vse od sebe!”

Čustveni odziv druge vzgojiteljice je povedal vse:

“Ojoj sori k se tokle javljam v inbox to res ni moja navada sam WTF…”

Poudarja, da slabi pogoji in nizke plače niso izgovor, da bi čustveno breme padlo na otroke. Da jih ne smeš kaznovat – ker oni niso tisti, ki so napisali sistemske zakone.

“Pac daš vse od sebe, sj nakonc si ta poklic izbral zato ker te to delo fila in polni tko kt te noben dnar ne more (no vsaj mogl bi bit tko!).”

Imate težave z zobmi? To so ordinacije, ki vas sprejmejo takoj

Zobobol ne čaka. In tudi vi ne bi smeli! V času, ko so čakalne dobe v zobozdravstvu vse daljše, obstajajo rešitve, ki vam omogočajo hitro, strokovno in nebolečo obravnavo - brez čakanja in bre

Ko sistem pada, prvi padejo najšibkejši

Lana Mikec je ostala pri svojem stališču:

“Razumem, da je sistem res zgrešen in da so pogoji dela v vrtcu pogosto nepravični in podcenjeni. Ampak če te kdo sili delat nekaj, kar ti škoduje ali ti ni v redu, resnično ne rabiš ostajat v tem.”

Spomni na vlogo odraslih. Na odgovornost. In na dejstvo, da otrok ne zna povedat, kaj čuti. Pa tudi če bi znal – mu odrasli pogosto ne bi verjeli.

Aranžerka v igralnici. 14 otrok. Nihče te ne sliši.

Vzgojiteljica iz Novega mesta je zapisala:

“Zadnje leto dela v vrtcu pika na i za odpoved, sem dobila pomočnico, ki je prišla iz aranžerske. Ni imela pojma o razvoju otroka, ni vedela kako jih motivirat, kako jih potolažit.”

V isti sobi 14 otrok – in nihče, ki bi vedel, kaj je senzorična integracija. Nihče, ki bi vedel, kako otroku pojasniti, da mamica pride nazaj.

“Sama sem šla do ravnateljice povedala, da pač to ni okej in da se tako delat ne da, naj mi da nekoga, ki zna, ampak ker je punca prišla na delovno mesto prek vez sem bila itak jaz nesposobna, ker jo kot vzgojiteljica nisem znala usmerit.”

“Na faksu se o tem ne učimo.”

Druga vzgojiteljica – podobna zgodba. Druga fakulteta, isti občutek:

“Joj, a veš da na faksu je pa čist nič od nič. Sicer sem jaz hodila na razredni pouk, maš neko razvojno psihologijo in neke osnove, sam moram rečt, da sem se sama naučila največ.”

Dodaja:

“Pac enostavno je to premalo, jaz bi se neke psihološke teste pa neke sprejemne dala oz. uvedla psihoterapijo za vse učitelje, ker ne moreš svojih težav prenašat na najmlajše.”

Tu se razprava obrne – iz posameznih primerov v sistemski problem: kje je nadzor? Kdo preveri, ali ima odrasla oseba, ki je 7 ur na dan z otroki, osnovno čustveno higieno?

“Če imaš slab dan, moraš to predelat – ne pa nosit v igralnico.”

Tudi na to je Lana odgovorila:

“Nisem rekla, da moraš ostati doma, če imaš slab dan. Ampak slab dan je treba predelat doma, ne pa ga nosit s sabo na delovno mesto. Kako bi se ti počutila, če bi šla na terapijo, pa bi terapevt nate stresal svojo slabo voljo in frustracije?”

Zobni mostiček, cena in nujne informacije

Zobni mostiček je fiksni protetični nadomestek, namenjen zapolnitvi vrzeli, ki nastane zaradi izgube enega ali več zob. Njegova glavna funkcija je obnovitev estetskega videza nasmeha ter povrnitev

Logika? Kristalno jasna. A pogosto pozabljena. Ker smo, kot pravi sama, normalizirali nekaj, kar ni normalno:

“Ko mi vzgojiteljica reče: ‘Normalno je, da bo razdražljiv in nejevoljen čez dan,’ pač… to NI normalno. To smo MI normalizirali. In to NI ok!!!”

“Ne kažemo s prstom. Kažemo na simptome razpada sistema.”

Debata se je hitro razširila. Pojavljajo se zaskrbljeni starši iz Brežic, Maribora, Tolmina…

Vzorec? Vedno enak: menjave vzgojiteljic, izgorelost, depresija, pomočnice brez izobrazbe.

“Bivši vrtec kjer sem delala deluje enako, menjava vzgojiteljic iz meseca v mesec ali se slabše v teden, starši pa ne močni. No pa v resnici ne samo starši tudi mi kot kader, ker nas itak nihče ne posluša.”

In zdaj?

Lana je na koncu zaključila, da zgodbe ne bo več javno poglabljala:

“Na dogajanje v ozadju – sistemske razmere, plače, kadrovske politike – nimam nobenega vpliva. Moj input prek socialnih omrežij tega ne bo spremenil.”

Ampak je dodala nekaj drugega:

“Smiselno pa se mi zdi opozarjat na probleme, na katere imamo kot družba (starši, skrbniki, vzgojitelji – ljudje) dejanski vpliv. Na odnose. Na energijo, ki jo prinašamo v njihovo bližino. O teh stvareh je vredno govorit, ker jih LAHKO skupaj spreminjamo.”

Druga plat: “Vzgojiteljice so največji blagoslov našega vsakdana”

Med številnimi odzivi na temo razmer v slovenskih vrtcih se nam je javila tudi bralka Tanja iz Celja, mama štiriletnega dečka, ki obiskuje javni vrtec v njihovem kraju. Njena izkušnja – povsem drugačna od tistih, ki smo jih slišali doslej.

“Z velikim zanimanjem spremljam debato in čutim potrebo, da dodam tudi svojo plat. Moj sin že tretje leto obiskuje isti vrtec in kar lahko rečem je – vzgojiteljice so neverjetne. Ne samo strokovno. Človeško.”

Tanja opisuje, da je njen otrok v vrtcu postal samozavestnejši, odprt, radoveden in – kar posebej poudari – čustveno stabilnejši kot pred vstopom.

“Z možem veliko delava, pogosto me je bilo strah, kako bo ta odsotnost vplivala nanj. A so vzgojiteljice znale prepoznati, kdaj je ranljiv, ga potolažiti, mu dati besede, ko sam še ni znal. In mu hkrati postaviti meje, kjer jih potrebuje.”

Dodaja, da v skupini nikoli ni zasledila menjavanja kadra ali kaosa – prav nasprotno: ekipa je stalna, usklajena in vidno predana.

“Tudi ko sem jih vprašala o metodah, so mi vse pojasnile. Imajo redne sestanke, svetujejo se z logopedom, sodelujejo s psihologinjo. Vse, kar bi si starš želel.”

In prav zato Tanja izpostavlja, da je pomembno, da se ob vseh negativnih zgodbah ne pozabi na tiste številne vzgojiteljice, ki vsak dan tiho in srčno opravljajo izjemno delo:

“Ne morem si predstavljati, da bi sin hodil drugam. Te vzgojiteljice niso samo osebe, ki pazijo nanj. So njegove zaveznice. Njegov varen prostor. In v teh časih – to ni samoumevno.”

Zaključi z mislijo, ki jo velja slišati:

“Ne pravim, da kritike niso upravičene. Ampak tudi znotraj sistema, ki šepa, obstajajo svetle točke. In te so – vzgojiteljice, ki znajo poslušat, čutit in vodit. Te je treba ohraniti. In zaščititi.”

---

Kaj se tu v resnici dogaja?

Če pogledamo z distance – imamo opravka z verjetno več plastmi problema.

Na eni strani: neurejen sistem, premalo kadra, izčrpane vzgojiteljice, neustrezne zaposlitve (v nekaterih primerih celo preko “vez”, kot je izpostavljeno v sporočilih).

Na drugi: starši, ki se zanašajo na to, da bo otrok v varstvu varen, slišan, obravnavan s toplino. In ki ob odkritjih, da se to vedno ne dogaja, čutijo – jezo, razočaranje, nemoč.

A najbolj zaskrbljujoče? Otrok. Ki je tiho. Ki ne zna povedati. Ki (morda) nosi posledice.

Pomembno pa je poudariti, da vse vzgojiteljice niso take – številne opravljajo svoje delo z neverjetno srčnostjo, predanostjo in strokovnostjo. Mnoge so tihi stebri, ki vsak dan oblikujejo varno in spodbudno okolje za otroke, tudi v težkih okoliščinah. Prav zaradi njih številni starši še vedno zaupajo vrtcem – in jim z razlogom.

Imate tudi vi izkušnjo s sistemom predšolske vzgoje? Zaupajte nam na [email protected].

VIR: Instagram profil @buffbunny.lana

Pripravil: N. Z.