Slovenijo zadnje čase pretresajo izginotja: zakaj se zgodbe tako pogosto končajo v vodi? – res zgolj naključje?
V nekaj mesecih so slovenske reke razkrile več tragičnih zgodb. Imena, kot so Jaka Muhedinovič, Kristina Hojs in Alija Ahmetović, so pretresla državo – a hkrati odprla val dvomov. So to res nepovezani dogodki ali se za tišino skriva več, kot vemo?
Ko reke postanejo prizorišče tragedij
Od januarske najdbe trupla Jake Muhedinoviča v reki Savinji naprej se je v javnosti naselil nemir. Ko se nato zgodijo še druge najdbe – in ko se pogrešanja končajo z najhujšim – ljudje začnejo povezovati pike. Morda prehitro. Morda ne. Policija v več primerih poudarja, da po prvih podatkih ni znakov kaznivega dejanja. A prav ta stavek pri delu javnosti sproži dodatna vprašanja: kako je mogoče, da se toliko zgodb konča v rekah?
Kristina Hojs in Alija Ahmetović – dve iskanji, dva tragična razpleta
V teh dneh sta se zaključili dve iskalni akciji. Kristina Hojs (81) iz Maribora, pogrešana od decembra, je bila najdena mrtva. Prav tako Alija Ahmetović (29) z območja Radomelj. Policija je v obeh primerih sporočila, da smrt po prvih podatkih ni bila posledica kaznivega dejanja. Uradno – brez suma kaznivega dejanja. Neuradno – veliko vprašanj na družbenih omrežjih.
Govorice o “krokodilu” in mafiji – resnica ali spletna panika?
Splet je v zadnjih tednih postal gojišče teorij. Pojavljajo se trditve o domnevnem podtikanju droge z uličnim imenom »krokodil«. Govori se celo o organizirani kriminalni vpletenosti. Pomembno je poudariti: za te navedbe ni uradnih dokazov ali potrditev. Gre za govorice, ki so se razširile po družbenih omrežjih. A psihologija množice je neizprosna. Ko uradnih informacij ni veliko, praznino zapolnijo interpretacije. In te so pogosto bolj dramatične od realnosti.
Občutek strahu je resničen – tudi če povezav ni
V zadnjih tednih policija prosi za pomoč tudi pri iskanju Žige Staroverskega (23) in Aleša Pavca (38) z Gorenjske. Vsaka nova prijava pogrešanja zato takoj sproži val skrbi. Tudi če se bo izkazalo, da primeri med seboj niso povezani, je vpliv na občutek varnosti očiten. Zaporedje podobnih tragedij ustvarja vtis vzorca. In tu nastane ključni problem: komunikacija. Če institucije ne pojasnjujejo dovolj jasno, se prostor napolni s teorijami. Ljudje želijo odgovore. Želijo občutek nadzora. Vprašanje pa ostaja: ali gre za serijo nepovezanih tragedij – ali pa za zgodbo, ki je še nismo v celoti razumeli? Morda je čas, da se o tem govori bolj odprto. Ne zaradi teorij, ampak zaradi zaupanja.
Pripravil: I.M.
Vir: Facebook
