Slovenski alpinizem zavit v črno: umrl eden njegovih najtišjih, a najpomembnejših stebrov
Tiho, zanesljivo in vedno v ozadju. Tako je deloval Branko Ivanek – Branč, eden tistih ljudi, ki niso iskali žarometov, a brez katerih skupnost preprosto ne bi delovala. Slovenska alpinistična in lednoplezalna scena je z njegovo smrtjo izgubila steber, kronista in srce.
Človek, ki je bil zraven od samega začetka
Branko Ivanek – Branč (28. 5. 1962–17. 1. 2026) je bil s tekmovalnim lednim plezanjem povezan praktično od njegovih začetkov v Sloveniji. Od prve težavnostne tekme v Solčavi dalje je sodeloval pri skoraj vseh pomembnejših tekmah pri nas ter v širši regiji – na Hrvaškem in v Srbiji. Njegove vloge so bile številne: sodnik, soorganizator, urejevalec rezultatov, tisti tihi garant, da bo vse potekalo pošteno in brez zapletov.
Tihi arhivar skupnosti
Posebno mesto v njegovem delu ima dokumentiranje. Branč je urejal in vzdrževal spletne strani o tekmah v lednem plezanju in o lednih razmerah v Sloveniji. V času, ko so bile informacije razpršene in pogosto nedostopne, je ustvaril zanesljivo točko zaupanja. Za mnoge plezalce so bile njegove objave prva in najpomembnejša referenca – tako za tekmovanja kot za varne razmere v gorah.

Alpinist, vodja in mentor
Bil je dolgoletni član Alpinističnega odseka Kozjak Maribor, kjer je sodeloval pri alpinističnih šolah, vzgoji mlajših generacij in številnih odpravah. Njegova pot ga je vodila od Ararata in Hoggarja do Himalaje, Andov in Kavkaza. Pogosto je prevzemal vlogo vodje – ne zaradi avtoritete, temveč zaradi zaupanja, ki ga je zbujal s svojo mirnostjo, odgovornostjo in preudarnostjo.

Svetovni pokal in domači ponos
Eden izmed vrhuncev njegovega organizacijskega dela je bila edina tekma svetovnega pokala v lednem plezanju, ki jo je Slovenija gostila leta 2009 v Mlačci pri Mojstrani. Brančev prispevek je bil ključen, čeprav – značilno zanj – skoraj neopazen. Tekma je uspela, skupnost pa je vedela, komu se ima zahvaliti.
Zapuščina, ki ostaja
Branko Ivanek – Branč ni iskal priznanj. Njegovo delo je bilo tiho, a temeljito. Njegovo odsotnost bomo najprej opazili tam, kjer je bilo prej vse samoumevno urejeno. Prav v tem pa je njegova največja zapuščina – vtkana v temelje slovenskega alpinizma in tekmovalnega lednega plezanja.
Pripravil: I.M.
Vir: Planinska zveza Slovenije