»Tukaj sem!« Glas iz gostega rastlinja, ki je po šestih urah končal iskanje
Petkov večer v Baranji se bo za Nenada Periškića in Alena Tubića za vedno zapisal v spomin. Prav onadva sta bila tista, ki sta po večurnem iskanju v gostem gozdu našla pogrešanega 11-letnega dečka. Trenutek, ko sta zaslišala njegov glas, opisujeta kot nekaj, česar ne bosta nikoli pozabila.
V iskanje sta se vključila okoli 17. ure, potem ko so med domačini in lovci stekle informacije, da otrok še vedno ni bil najden. Skupine so se razdelile in sistematično preiskovale teren. Gozd je bil gost, vidljivost slaba, povsod so bile veje in visoko rastlinje. Deček je bil nazadnje viden nedaleč stran, zato so se vračali tudi na že pregledana območja.
Prav to se je izkazalo za odločilno. Na delu, kjer so že bili, je Alen znova poklical dečkovo ime. Tokrat je iz vejevja prišel odgovor. Kratek, a jasen: da je tam. Sprva ni mogel verjeti, zato je še enkrat vprašal. Ko je zaslišal potrditev, je brez razmišljanja stekel v gosto rastlinje. Deček je bil ujet med veje, prestrašen, a pri zavesti. Skupaj so ga previdno potegnili ven.
Nenad opisuje, da je bil otrok miren, ni jokal, le močno ga je zeblo. Prijeli so ga za roko in ga odpeljali proti cesti. Da bi ga pomiril, mu je dal čokolado, ki jo je imel s seboj. Deček se je zasmejal, napetost pa je v tistem trenutku začela popuščati. Ko so prišli na cesto in zaklicali, da so ga našli, so se v nekaj trenutkih zbrali policisti in ostali udeleženci iskanja.
Iskanje se je uradno začelo ob 16.47 in je trajalo skoraj šest ur. V akciji niso sodelovale le službe, temveč tudi številni domačini. Oblikovale so se manjše skupine, ki so pregledovale gozd, travnike, poti in robove vasi. Z mrakom in padanjem temperature je skrb naraščala, a nihče ni obupal.
Ko je bilo vsega konec, je adrenalin popustil. Alen priznava, da se je šele takrat začel tresti. Oba pa danes pravita isto: srečna sta, ker se je zgodba končala brez tragedije in ker je otrok živ in zdrav.
Pripravil: J.P.
Vir: Reuters, Associated Press
