Učiteljica iskreno o svojem vsakdanu: »Delo z otroki je super, za nekatere starše pa potrebuješ jeklene živce«
Ko ima otrok težavo v šoli, starš pogosto reagira iz skrbi in želje, da ga zaščiti. Učitelj pa isto situacijo vidi z druge strani, skozi pravila, celoten razred in odgovornost do vseh učencev. Prav tu se lahko začne razkol, zaradi katerega imajo starši občutek, da jih šola ne sliši, učitelji pa, da morajo pojasnjevati in braniti skoraj vsako odločitev.
V enem od zapisov, je učiteljica zelo neposredno opisala tri stvari, ki jih pri starših redno opaža: vedenje otrok, spremenjen odnos do šole in pritoževanje ob disciplinskih ukrepih. Njene besede so ostre in predstavljajo osebno izkušnjo posameznice, zato jih ni mogoče posploševati na vse družine. Vendar pa se del njenega občutka ujema z uradnimi podatki o tem, kaj učitelje pri delu dejansko obremenjuje.
Ko ima otrok težave z vedenjem, kdo nosi odgovornost?
Učiteljica je zapisala, da se ji ob otroku z vedenjskimi težavami pogosto veliko razjasni že ob srečanju s starši. To je močna trditev in jo je treba razumeti kot njen osebni pogled, ne kot pravilo, ki bi veljalo za vsakega otroka ali vsako družino.
Vedenje otroka je namreč lahko povezano z zelo različnimi dejavniki: domačim okoljem, značajem, odnosi z vrstniki, posebnimi potrebami, stisko ali dogajanjem v šoli. Zato bi bilo preveč poenostavljeno vse težave pripisati samo starševstvu. Po drugi strani pa tudi ni mogoče prezreti, da otrok odnos do pravil, meja in odgovornosti razvija tudi doma.
Starši pravijo: »Za svojega otroka moram stopiti v bran«
Ko otrok pride domov in pove, da je bil kaznovan, da se mu je zgodila krivica ali da se z učiteljem ne strinja, je povsem razumljivo, da želi starš vedeti, kaj se je zgodilo. Težava nastane šele, ko se otrokovo različico dogodka avtomatično sprejme kot edino možno in se učiteljevo pojasnilo že vnaprej zavrne.
To je ena od točk, na kateri se obe strani hitro znajdeta vsaka na svojem bregu. Starš vidi predvsem svojega otroka, učitelj pa mora upoštevati tudi druge učence, pravila razreda in dogajanje, ki ga starš morda ni videl.
Učitelji pa opozarjajo: vsaka meja ne more postati predmet spora
Učiteljica iz zapisa je posebej kritična do primerov, ko se starši pritožujejo ob vsakem disciplinskem ukrepu. Po njenem to učiteljem otežuje postavljanje meja in dosledno izvajanje pravil. Metropolitan povzema tudi mnenje druge učiteljice, da nekateri starši od učiteljev pričakujejo, da bodo poučevali na način, ki si ga sami predstavljajo.
To ne pomeni, da je vsaka odločitev učitelja pravilna ali da se starš ne sme pritožiti. Če je ukrep nesorazmeren, je otrok obravnavan neprimerno ali so kršena pravila, je povsem legitimno, da starš zahteva pojasnilo. Ključno vprašanje je drugje: ali se pogovor začne z željo razumeti, kaj se je zgodilo, ali z vnaprejšnjo predpostavko, da je ena stran zagotovo kriva.
Podatki kažejo, da so pomisleki staršev za učitelje resen vir stresa
Tu osebne izkušnje dobijo širši kontekst. Po raziskavi OECD TALIS 2024 50,5 odstotka slovenskih učiteljev nižjega sekundarnega izobraževanja obravnavanje pomislekov oziroma zahtev staršev in skrbnikov navaja kot precejšen ali velik vir stresa. Slovenija je pri tem kazalniku med državami z višjim deležem učiteljev, ki poročajo o takšni obremenitvi.
Še več učiteljev, 63 odstotkov, kot pomemben vir stresa navaja preveč administrativnega dela, 48 odstotkov pa vzdrževanje discipline v razredu. To kaže, da odnos s starši ni edina težava učiteljskega poklica, je pa pomemben del širše slike.
Vendar odnosi med starši in učitelji niso samo slabi
Če bi pogledali samo ostre spletne komentarje, bi hitro dobili občutek, da sta šola in družina skoraj v stalnem konfliktu. Uradni podatki kažejo bolj uravnoteženo sliko. 54 odstotkov slovenskih učiteljev pravi, da jih starši oziroma skrbniki cenijo, 64 odstotkov pa meni, da jih cenijo učenci.
OECD je ugotovil tudi, da učitelji, ki s starši redno sodelujejo, pogosteje poročajo o boljšem doseganju ciljev pouka in večjem zadovoljstvu pri delu.
Kje se torej najpogosteje zatakne?
Največ trenja nastane tam, kjer se razlikujejo pričakovanja. Starš želi zaščititi svojega otroka in pričakuje, da bo njegova težava obravnavana resno. Učitelj pa mora hkrati upoštevati pravila, celoten razred in potrebe drugih otrok. Če starš vsako posledico dojame kot napad na otroka, sodelovanje hitro postane konflikt. Če učitelj vsako vprašanje starša dojame kot poseganje v njegovo strokovnost, se zgodi enako v drugo smer.
Zato odgovor ni, da imajo prav učitelji ali starši. Oboji imajo legitimne razloge za svoj pogled, problem pa nastane, ko eden drugega neha poslušati.
In na koncu največ izgubi otrok
Otrok zelo hitro zazna, ali se odrasli okoli njega spoštujejo ali pa si med seboj spodbijajo avtoriteto. Če doma vedno sliši, da učitelj nima prav, lahko težje sprejme odgovornost za svoje ravnanje. Enako problematično pa je, če se njegove resnične težave avtomatično zavrnejo samo zato, ker odrasli verjamejo, da ima šola vedno prav.
Vir: Metropolitan, OECD – TALIS 2024
Pripravil: K. J.
